Mišja mrzlica

Maja Novak

29. 10. 2021  |  Mladina 43  |  Ihta

Nekoč pred davnimi časi je za devetimi gorami in devetimi vodami mačjemu kraljestvu zavladal tiran, Žak imenovan, ki je pripadal pasmi sfinks, ali drugače povedano, ni imel dlake in je bil zategadelj prav beden na pogled. Same gube pa siva koža. Obdal se je s kamarilo napadalnih siamk in prepričan je bil, da bo vladal do konca svojega veka kot njegov vzornik, ruski maček, ki se ga je v vojnah z mački iz španske restavracije konec ulice prijelo ime Josipito. Ali povprečni mački, tisti tigrasti iz reklam za Whiskas, so negodovali, rekoč: Ne bode nam veleval, naj se brijemo, da bodemo taki kot on. In začeli so sleherni petek z mačjim urinom označevati vogale Žakove hiše inu volitve zahtevati.

Ali zgodilo se je, da je tačas v mačjem kraljestvu mišja mrzlica zavladala inu mnogo mačk je poginilo za njo. Inteligentnejše so se same odrekle mišim, tako govoreč: Na voljo so še šunka, goveje mleto, konzerve, briketi, tuna, sardine, jajca, mleko in sir pod pogojem, da ga sam izmakneš s kuhinjskega pulta. Vendar drugim ni bilo po volji, da jim Mausfest odsvetujejo; to je naša temeljna mačja pravica, so rekli, da žremo, kar hočemo. In ko je pozneje tiran Žak zapovedal, da se morajo miši izogibati, če želijo, da bodo tudi v nadaljnje smeli splezati na vsako drevo v Katzenlandiji, so začeli zoper njega ugovarjati in zahtevati volitve še oni.

Volitve so bile zadnje, česar si je Žak želel. Nekako je slutil, da se ne bodo obrnile njemu v prid. Proti njemu bi glasovali tako antibrivci kot promišjaki; tako črni kot beli. Potem ko je cele noči pred budnimi rumenimi očmi mačjih novinarjev plezal na dimnike, ga je podnevi, ko bi moral spati, cele sončne ure mučila nespečnost, saj se je spraševal: Le kako naj neljube volitve odvrnem?

Stopil je do ute, kjer je prebival mops Estefan. Ta ni bil nič posebnega, komaj se je do svoje skodelice z vodo odvlekel, ne da bi sopel, kot da mu poslednja ura bije, ali odraščal je skupaj z rotvajlerji in nekaj tega je na njem pustilo sledi. Tepel bi se, pod pogojem, da tisto, kar bi tepel, ne bi teplo nazaj. »Tako se bova dogovorila, Estefan,« je oblastno kot zmeraj spregovoril Žak. »Vse odpadke v jarkih in smetnjakih med Pokopališko in Zaloško ulico na jugu ter Šmartinko na severu ti prepustim, če boš organiziral mačje demonstracije proti meni.«

Mops je široko razprl oči (ker imajo mopsi že sicer okrogle oči, je bil videti kot kateri od psov iz Andersenovega Vžigalnika). »Demonstracije proti?« je zahropel.

»Seveda,« se je pretkano namuznil Žak. »Ti tvoja borna pasja pamet dovoljuje, da bi uvidel vse razsežnosti tega projekta? Na demonstracijah moraš zahtevati odpravo prepovedi lova na miši. Kaj se bo zgodilo, kaj mariš? Prvič: mačkovje, ki bi zdaj želelo enoglasno nastopiti proti meni, se bo razdelilo vsaj na štiri skupine. Antibrivci, ki ne podpirajo niti promišjakov niti moje vladavine, bodo ena od njih – oslabljena. Potem bodo tu antibrivci, ki podpirajo promišjake, in promišjaki, ki ne podpirajo antibrivcev, pa mačke, ki ne podpirajo ne prvih ne drugih, pač pa podpirajo mene, in tiste, ki ... Ah, kaj bi ti našteval, permutacije mogočega razkola med mačjevstvom so neskončne. Kot da bi na krhlje razdelil pomarančo.

Predvsem pa,« je Žak sedel na krače in se z zadnjo taco popraskal za ušesom, »bom, ko se bodo demonstracije razživele, smel trditi, da je ogrožen javni red in mir, da sta ogrožena življenje in lastnina mačk ter da je zategadelj čas, da v mačjevstvu uvedem izredne razmere. To pa seveda pomeni, da tudi volitev ne bo. Capisc’?«

»Niti ne,« je priznal mops, »razumel pa sem tisto o odpadkih. Ali to pomeni, da ne bo vsakokrat, kadar bodo moji brskali po kontejnerjih, nadnje planilo deset vrhunsko izurjenih mačk?«

»Ja,« je rekel Žak, »ampak predtem te bomo morali vsaj začasno aretirati.«

»Hov?« je vprašal Estefan, kar je najbrž pomenilo »how« ali »why«.

»Glej,« je poskušal pojasniti Žak, »trenutno pri sebi gostim tujerodne mačke, plavajočega mačka van iz daljne Turčije na primer, s katerimi se bašemo z lososom in kaviarjem. V njihovih očeh se moram pokazati kot demokrat. Zato moram prijeti vodjo izgredov, ki bo, ki bo ... no, kdo?« Globok vzdih naveličanosti. »Ki boš ti, Estefan. Nikar ne skrbi. Takoj ko te bodo pripeljali pred šintarja, bodo vmes posegli moji siamski odredi, te prepeljali v moje zasebne prostore pod padlo brezo na Tovarniški in ti postregli z vsem, kar ti bo srce poželelo. Tudi kakšna ukrajinska mucica se bo našla. Potem pa te bom v ‘zaporu’ obiskal še jaz, pa si bova skupaj privoščila kak odmerek mačje mete.«

In tako se je zgodilo. Množice mačkov, ki sami niso več vedeli, ali so promišjaki ali antibrivci ali oboje ali nič od tega, vedeli so zgolj, da so proti nečemu, pa pri priči, so preplavile Zeleno jamo. Bilo je veliko mijavkanja. Bilo je veliko pihanja. Kdaj pa kdaj je za večji dramaturški učinek iz katere od enodružinskih hiš z vrtom stopila kakšna gospa in vse demonstrante zalila z vodo iz vedra. Psi, ki jih je Estefan vključil v predstavo, so metali smrdljive pasje bombice. Bilo je veličastno. Bilo je docela nesmiselno. Še bolj nesmiselno je postalo, ko so Žakove siamke popraskale Estefana po smrčku. Ubogi pes še danes ne razume, zakaj.

Nato je Žak še dolge tedne ovohaval vogale, kjer lulajo mačke, FelineBook imenovane, in predel kot navit. Po vonju urina je namreč razbral, da se niti ena mačka v Katzenlandiji ne strinja več z nobeno drugo. Medtem ko so burmci kričali na etiopke »Ve ste tipične salonske levičarke«, etiopke pa so jim vračale z besedami »Vsak pes, kuščar ali morski prašiček ima pravico, da z lulanjem izraža svoje mnenje«, so vsi pozabili zmerjati Žaka. In Žak se je pretegnil na škrlatni odeji in si s slastjo privoščil prgišče ocvrtih mišk iz prepovedanega kontingenta.