Igralec, ki stavi na poštenost

Premore izrazito senzibilnost, a ko je treba, ga ni strah pokazati ostrine. Kadar je govor o pritlehni mizoginiji v umetniških krogih. Če je treba postaviti na laž politične parole ali spregovoriti o politično motiviranem kadrovanju v kulturi. Ko razlaga o vzgoji sina – o tem, da moraš biti do svojega otroka brezkompromisno pošten, tudi če to kdaj pomeni, da mu bo neprijetno, ali o tem, da ima do nasilja v vseh oblikah ničelno toleranco. Saša Tabaković, igralec ljubljanske Drame in nekdanji poslanec, je ravno tako kot po svojih vlogah poznan po načelni drži in pronicljivi misli. Nazadnje se je izkazal kot Dobrnik v drami Požigalci, grabežljiv kapitalist pod krinko malomeščanske lažne morale, ki ga skrbi predvsem to, ali ga drugi dojemajo kot dobrega. »Ljudje, kakršen je Dobrnik, ki so v nekem narcističnem smislu zelo ambiciozni, dobrega v resnici ne udejanjajo, ker nimajo vesti. Poudarjanje dobrega, biti dober za vsako ceno, je torej nekaj čisto drugega kot biti pošten,« meni Tabaković. »A prav poštenost je tista, ki bi svet zares naredila dober. Pošten svet pa ni nujno vedno prijazen svet, kajti če govorimo o poštenju, to pomeni, da hoče nekdo priti resnici do dna, kar lahko marsikoga prizadene. A samo v tem vidim ključ. Biti pošten do sebe in drugih je težko, dober človek pa je lahko dober zelo hitro. Dvigne telefon, podari petdeset evrov botrstvu in že se ima za dobrega. To je dobrota preračunljivcev, ki jo preziram. Zasebno in v karieri.«

V državnem zboru je preživel obdobje med letoma 2015 in 2018, v tem času je ostal petinsko zaposlen v matičnem gledališču, tako da je ohranjal igralsko kondicijo, vedel je namreč, da v političnih vodah ne bo ostal na dolgi rok. In res: po treh letih je imel dovolj, četudi nam primanjkuje ravno poslancev, ki politično misel gojijo na višji ravni. A Tabaković pravi, da je že v času njegovega poslanskega mandata obstajala potreba po popreproščenju stvari – ne po debati in diskusiji, temveč po neposrednem nagovarjanju svoje volilne baze na najbanalnejši način, kar še vedno velja predvsem za desno politično opcijo. Da smo na področju politične misli dosegli najnižjo raven kadarkoli, pa pripisuje temu, da so politične funkcije – tako kot marsikaj v vsakdanjem življenju – postale generične. »Diskurz, ki ga v politiki spremljamo danes, je od nekdaj obstajal, a v politiki pač ni bil dovoljen. Zdaj pa se zdi, da bolj ko si prostaški in preprost, bolje te ljudje razumejo in to celo podpirajo.«

Poleg nemalo gledaliških vlog ima za seboj nekaj izletov v filmske vode, med drugim je nastopil v odmevnih filmih z začetka tisočletja, Na planincah Mihe Hočevarja in Pod njenim oknom Metoda Pevca. Zadnje čase se sicer več pojavlja v krajših dokumentarcih v produkciji RTV Slovenija. S partnerko, prav tako igralko ljubljanske Drame Polono Juh, sta pred dvema letoma v igrano-dokumentarnem filmu Ivan in Karla odlično upodobila slikarko Karlo Bulovec in pisatelja Ivana Mraka, razvpiti kulturniški par iz prve polovice 20. stoletja, pri katerem je posebej zanimivo to, da sta v umetnosti orala ledino s progresivnostjo, zasebno pa zagovarjala konservativna stališča. Prihodnji teden, 2. novembra, pa bo na prvem programu TV SLO premiera glasbeno-dokumentarnega filma o skladatelju Josipu Ipavcu ob stoti obletnici njegove smrti, v katerem kot že velikokrat poprej nastopa kot povezovalec, v nekaj nemih scenah pa se v Ipavca tudi prelevi.

Na malih zaslonih bi ga lahko videli še pogosteje, če bi sprejel katero od ponudb za sodelovanje v popularnih humorističnih serijah, vendar pravi, da se v tem nikoli ni videl. Prva serija, v kateri se bo pojavil, je druga sezona kriminalke Jezero, ki na spored prihaja konec leta – igra inšpektorja Ahlina. V Drami medtem študira besedilo za novo predstavo, Vse je okej Simone Hamer, kar nekaj njegove pozornost in energije pa se ta hip steka tudi v glasbene projekte. Ne nazadnje je bil glasbenik, še preden je postal igralec – končal je srednjo glasbeno šolo, smer klavirska harmonika, in razmišljal o nadaljevanju študija v Avstriji, a si je tik pred zdajci premislil, ker po končanem študiju verjetno ne bi imel druge možnosti kot postati učitelj harmonike, tega pa si ni želel. Ker je šla njegova sošolka z gimnazije in takratno dekle delat sprejemne izpite na AGRFT, se je za to odločil še sam in bil sprejet. »Igralec sem tako po spletu naključij. Če dobro pomislim, v gimnaziji nisem bil reden obiskovalec gledaliških predstav – ogledal sem si samo predstave, o katerih se je posebej govorilo. Bolj redno sem hodil na koncerte.« Za sabo ima že en izdan album Pesmi z drugega brega, na katerem je zbral tradicionalne pesmi narodov Panonske nižine – med njimi sevdalinke, judovsko, romsko glasbo, pa ljudske pesmi iz srbske Vojvodine, kjer ima korenine po materini strani, zdaj pa s skladateljico Polono Janežič, s katero sta se združila v duetu Belart, pripravljata več singlov iz glasbenega gradiva, ki ga je Tabaković sam posnel med karanteno.