Prefrigani kalamari

Ameriškemu pretočnemu velikanu Netflixu se od časa do časa posreči uspešnica, ki prevzame ves svet in se kot požar razširi po družabnih omrežjih in svetu spletnih memov, skratka, postane popkulturni fenomen, ki se mu je preprosto nemogoče izogniti. V času prvih lockdownov je bil takšen denimo Tiger King (2020), dokumentarna serija o psihopatskih floridskih zbiralcih eksotičnih mačk, te dni pa na Netflixu kraljuje južnokorejska igrana serija Squid Game, distopična drama, ki je nepričakovano porušila rekorde gledanosti vseh prejšnjih prvencev: v manj kot mesecu je postala njegova najbolj gledana serija doslej. Zdaj je najbolj priljubljena Netflixova serija v kar 90 državah po svetu: ogledalo si jo je že skoraj 150 milijonov gospodinjstev.

Če se še niste vdali radovednosti in slabih deset ur dragocenega časa zabili za stilizirane posnetke surovih umorov obubožanih Južnih Korejcev, vas bo morda to besedilo prepričalo, da ste si pravzaprav naredili uslugo. Squid Game je namreč močno precenjena in pretirano nahajpana serija, ki naj bi bila, podobno kot korejski filmski hit Parazit (2019), kritika poznega kapitalizma in razrednega boja, a drugače od Parazita – ta se je v tematiko poglabljal s pretkanimi, večplastnimi metaforami in žanrsko izmuzljivo satirično kritiko – je predvsem cenena snuffovska zabava, ki pomanjkanje prave substance kompenzira z izredno razvlečenimi prizori krvavega nasilja.

Nadaljevanka spremlja večstoglavo skupino hudo zadolženih revežev – tu so denimo nepoboljšljivi gamblerji, brezposelni obubožanci, pakistanski gastarbajterji in pribežniki iz Severne Koreje –, ki napol prostovoljno sodelujejo v smrtonosnih različicah nekaterih otroških iger, saj lahko z zmago – edina alternativa tej je smrt – pridobijo denarno nagrado 45,6 milijarde južnokorejskih vonov, kar je dobrih 33 milijonov evrov. Preizkusijo se v nasilnih verzijah iger, kot so vleka vrvi, ristanc in frnikolanje, pa tudi iger, značilnih zgolj za korejsko kulturo, denimo v igri lignjev, po kateri je serija dobila naslov. Tekmovanja potekajo na samotnem otoku, v strogo varovanem in izjemno fotogeničnem – oziroma instagramabilnem – objektu, ki je videti kot snemalna lokacija za kakšen visokoproračunski glasbeni videospot. Ja, če ne drugega, je treba pri seriji Squid Game pohvaliti vsaj scenografijo in kostumografijo: pastelno stopnišče, ki je videti kot optična prevara izpod prstov M. C. Escherja, rdeče uniforme zamaskiranih plačancev, ki z brzostrelkami usmrtijo vsakega tekmovalca, poraženega pri posamezni igri, in tudi prizorišča surovih iger, ki so videti kot tematsko okrašene previjalnice v vašem lokalnem vrtcu, so resnično vizualna poslastica, še posebej, ko je vse skupaj poškropljeno s tarantinovsko ekscesnimi količinami krvi.

Squid Game naj bi bil alegorija sodobnega kapitalizma, a njegova družbenokritična sporočilnost se izjemno hitro izpoje. Na družbeni komentar pozabi že kmalu po uvodnih epizodah, preostanek sezone pa izkoristi za kopičenje trupel.

A pravzaprav smo lahko tudi pri opevanju vizualne plati slovitega korejskega televizijskega hita nekoliko zadržani, saj gre – tako kot pravzaprav pri vseh drugih razsežnostih serije – za izjemno neizvirne zamisli, ki včasih mejijo celo na plagiatorstvo. Rdeče uniforme, postavljene v sivino mrke distopične resničnosti, so nas očarale že v uspešnici televizije HBO Deklina zgodba (pa tudi na primer v španski roparski nadaljevanki La casa de papel oziroma Money Heist in v nedavni Disneyjevi trilogiji Vojna zvezd). Dih jemajoče pastelno stopnišče, po katerem se sprehajajo obupani tekmovalci, kot rečeno močno spominja na slovite Escherjeve paradoksalne grafike. No, tu smo lahko prizanesljivi in očitni referenci ne pripišemo plagiatorstva, ampak jo označimo za hommage, nekoliko strožji pa moramo biti glede vsebinskih podobnosti z drugimi filmi: teh resnično ni malo.

Serija je že v zasnovi zgolj derivat, mešanica prežvečenih formul, ki že desetletja zagotavljajo krvavo zabavljaštvo. Smrtonosne igre, v katerih se znajdejo tekmovalci, deloma spominjajo na mučne pasti iz franšize cenenih grozljivk Žaga (2001–2021). Temeljna zasnova zgodbe prikliče neizogibne asociacije na kultni japonski šoker triler Battle Royale (2000), v katerem skupino nič hudega slutečih šolarjev pošljejo na samotni otok, tam pa se morajo pobijati med seboj; tudi v njem zmaga tisti, ki je zadnji na nogah. Udeleženci iger v seriji Squid Game po nekaj rundah smrtonosnih iger ugotovijo, da se lahko brez kazni pobijajo med seboj, da z umori sotekmovalcev pravzaprav eliminirajo tekmece v nadaljnjih igrah, in takrat se ton serije prevesi v krvavo igro mačke z mišjo – v podžanr krvavih trilerjev, imenovan battle royale. Pri tem je seveda neizogibna tudi primerjava z literarno in filmsko franšizo Igre lakote (2012– 2015), ki je pravzaprav večidel le nedolžnejša različica prej omenjenega japonskega filma, prirejena za mladostnike in začinjena z družbenim komentarjem, katerega bistvo bi lahko povzeli z ugotovitvijo: »Bogataši bodo v prihodnosti videti kot Lady Gaga.« Tudi smrtonosne igre v korejski seriji so tako kot v Igrah lakote namenjene zabavi sprevrženih VIP-bogatašev. Ti se – podobno kot navdušeni gledalci serije – naslajajo nad surovim nasiljem kakor kakšni rimski velikaši, ki so si čas krajšali z ogledom gladiatorskih bojev. Pri naštevanju popkulturnih proizvodov, pri katerih se je verjetno navdihoval Squid Game, je treba še enkrat omeniti oskarjevski hit Parazit – nedvomno je pripravil teren za uspeh serije –, franšizo filmov Death Race (2008–2018) in tudi resničnostni šov Survivor. Med vsemi filmi, serijami ali oddajami, od katerih si je zamisli sposodil Squid Game, pa lahko največ vzporednic prepoznamo v filmu As the Gods Will, ki ga je leta 2014 posnel Takaši Mike, sloviti japonski ustvarjalec surovih grozljivk. Pravzaprav sta si osnovni premisi tako podobni, da na ustvarjalce serije Squid Game te dni leti ogromno očitkov o plagiatorstvu, a so v obrambo povedali, da je serija začela nastajati že daljnega leta 2009.

Četudi bi šlo pri razvpiti nadaljevanki Squid Game resnično za izvirne zamisli in četudi bi za trenutek pozabili na kritike njene neizvirnosti, ji lahko vseeno očitamo veliko spodrsljajev pri izvedbi. VIP-bogataše portretirajo tako nekompetentni igralci, da se nam med prizori, v katerih nastopajo, zazdi, da smo nehote vključili sinhronizacijo v angleškem jeziku. Za nesposobne se izkažejo tudi scenaristi, saj ogromno vprašanj pustijo brez odgovora, eno zanimivejših plati zgodbe – stranski zaplet z detektivom, ki se je med stražarje v rdečem infiltriral v iskanju dolgo izgubljenega brata –, pa nas na koncu pusti milo rečeno hladne. Ponudi nepremišljen preobrat, za katerega se zdi, kot bi bil napisan po zgledu kakšnega akcijskega B-filma iz devetdesetih let z Dolphom Lundgrenom v glavni vlogi.

Serija je že v zasnovi zgolj derivat, mešanica prežvečenih formul, ki so jih vzpostavili filmi, kot so Battle Royale, Igre lakote, Žaga, As the Gods Will in Parazit.

A pravzaprav je največja težava serije v tem, da se njena družbenokritična sporočilnost izjemno hitro izpoje. Režiser Hvang Dong Hjuk trdi, da je Squid Game alegorija sodobnega kapitalizma. Zadolževanje je v Južni Koreji resnično huda težava – znesek dolga njenih državljanov naj bi presegal njen celotni BDP –, in prav je, da Squid Game na to opozarja širše občinstvo po vsem svetu. To zadolževanje seveda izhaja iz širšega problema, iz neenakomerno razporejenega bogastva, ki ne le v Koreji, temveč tudi drugod po svetu ustvarja absurdno globok prepad med bogatimi in revnimi. To je problematika, na katero Squid Game uspešno opozori: težava je v tem, da se vanjo ne poglobi in da na družbeni komentar pozabi že kmalu po uvodnih epizodah, preostanek sezone pa nato izkoristi za kopičenje trupel in za razvlečene prizore igranja smrtonosnih iger. Ti bi morda lahko bili – če bi se gledalci sprostili in serijo gledali iz perspektive izprijenega VIP-občinstva novodobnih gladiatorskih bojev – razmeroma zabavni, a končni izid igre kalamarov je tako noro predvidljiv, da že po drugi igri točno vemo, kateri od 465 tekmovalcev bodo prilezli do finalne preizkušnje. Porazni konec serije je tisto, kar na gledalca naredi najslabši vtis: ko slehernik neki na videz potencialni nadaljevanki posveti skoraj deset ur, ta pa se konča tako porazno, se v njem nabere precejšen gnev. Predvidljiv scenarij, klišejski liki in nesubtilno streženje z namigi iz serije odstranijo vsakršno sled skrivnostnosti in suspenza: pravzaprav je pri vsem skupaj največja skrivnost, zakaj je tako divje obnorela svet in zakaj ji je soglasno naklonjeno ne le laično občinstvo, ampak tudi kritiško. 5