Mirt Komel: Detektiv Dante

+ + +

Odprta vrata v pekel in med demone

V prejšnjem romanu domačega avtorja Mirta Komela (1980), v Medsočju, se Erik Tlomm po živčnem zlomu zaradi nerešenega primera umakne gorvodno in tam v do konca prepletenem trškem okolju pričuje umorom, je hkrati priča in osumljenec kriminalistične izvedenke. Vpletenost v umore prikriva vsem, nam in sebi, in zdi se, da je roman bolj kot kriminalka, ki sprevrača žanre, postavljen nekam v bližino fantastike, mask, staroverstva in obrednih umorov, ki pričajo o nezaceljivi shizoidni rani. Torej o norosti in grešnosti, ki se ne more rešiti drugače kot s koncem sveta po tem, ko obredna žrtev ne zadošča.

Novi Komelov roman Detektiv Dante je tako lahko dogajalno in kronološko le predhodnik Medsočja, po katastrofalnem potresu pač ne ostane dosti, razen predzgodbe. Komel se je tokrat malce unesel, kar je do bralca in žanra prijazno; v tej parodiji in predelavi kriminalke so sicer še vedno demoni in kup osumljencev, ki preradi priznavajo, tudi za isti umor, imamo serijske morilce, ki priznavajo vpletenost in krivdo v serijah, drug za drugim. Bolj, da bi zaščitili bližnje, kot da bi popustili pritiskom preiskovalcev.

Po drugi strani Tlomm oziroma detektiv Dante, ker je učen in si beleži komaj razumljive (od)stavke, bere trdo poststrukturalistično teorijo in nekako v slogu ecovskih srednjeveških meniških detektivov preži na pomenljive jezikovne zdrse in odklone, mariskaj prikriva svojemu sodelavcu Harisu. Ta je pripovedovalec in pričevalec, je tudi musliman in se mu prikazujejo stavki v arabski pisavi. A tudi Haris prikriva in oba, poleg njiju pa še kdo, sta spet in še vedno izpostavljena demonom, ki ju obsedajo.

Čeprav je okolje tokrat mesto, gre za prepoznavno Novo Gorico z okolico, ki ji roman postavlja spomenik, v tem pisanju prostor dobijo druženje, industrijska cona, Panovec, sprehajališča pa čezmejna Gorica in najbližja italijanska marina, in to skoraj etnološko. Gre za popise predmestij in zanemarjenih krajev, kjer se zbirajo džankiji in brezposelni užaljenci, nasprotniki kapitalizma, pa detektivi težke roke z zamerami do sveta in s travmami zaradi zgodnje osirotelosti. Detektivi oziroma preiskovalci tako niso izvzeti iz kroga osumljencev, to je bila že lastnost Medsočja, temveč tvorno sodelujejo pri urbanem žuranju in pretiravanju, ki nasploh zaznamuje mestni utrip, in potem tudi tisti, ki nismo ravno iz tega mesta, prepoznamo nekaj originalov, tako očitno so del scene.

Tokrat se, se zdi, trupla, osumljenci in tudi skesani priznavalci kopičijo predvsem zato, da bi videli, da se tudi v obmestnih krajih pojavljajo demoni, da so tudi tam vrata v (dantejevski) podzemelj široko odprta in da ni nikogar, ki ne bi bil dovolj patološki za ubijanje, in v tem so policisti prvi med enakimi, nad enakimi. Če bo kdo pogrešal natančno detekcijo in možnost participacije pri reševanju zločinov, je to zato, ker je Detektiv Dante nalašč nekaj drugega in torej vse drugo kot ortodoksna kriminalka.