Gajto Gazdanov: Privid Aleksandra Wolfa 

+ + + + +

Deset let in več se glavni junak ni mogel znebiti spomina iz ruske državljanske vojne, ko je v spopadu eden na enega ustrelil beloarmejskega častnika. Potem pa nekega dne v emigraciji v Parizu naleti na novelo angleškega pisatelja, v kateri najde opis enakega dogodka; z enakimi občutki, a z zornega kota mrliča.

Ruski pisatelj Gazdanov (1902–1971) je po zmagi sovjetov prebežal v Pariz, tam delal kot tovarniški delavec in šofer taksijev, vmes pa objavljal kratke zgodbe, ki sta jih občudovala celo Bunin in Gorki. V Rusiji so ga bralci spoznali šele po padcu komunizma in spada med spregledane velikane literature.

Njegov roman o Prividu Aleksandra Wolfa je mojstrovina pripovedovanja: ko nakaže razplet, je bralec ujet. Kaj se je zgodilo travmatičnega dne in kako bo združil nezdružljivo? Pot je ljubezenska zgodba, seveda dvojni triangel, zraven pa liki, ki preživijo lastno smrt. Na katerikoli strani si že bil, rezultat je identičen – živiš kot živi mrlič. Pač tradicija ruskega fatalizma. V kateri se tudi ljubav iz miljeja francoskih barov tridesetih let konča filozofsko: postavil sem te na piedestal, s katerega si sama sestopila. Pred tem igrivost: Kako si ugotovila, da sem Rus? – Po tvojih očeh, se zasmeji in doda: iz žepa ti je gledal ruski časopis. Potem pa – ista ženska, ki poveže antagonista v ponovno srečanje, le da sta si v tem trenutku najbližji bitji.

Ko bi imel Gazdanov status Alberta Camusa, bi ga hkrati opevali kot literata in filozofa. A pisal je v ruščini in v Franciji ostajal tujec, publiko je začel dobivati šele po smrti. Podobno kot njegovi junaki.

Roman, zasnovan skozi metikulozno strukturo, ki bi jo lahko orisal na dveh straneh, a ker spomini padejo v dramatične splete realnosti, ki jih artikulirajo eksistencialistična vprašanja, nastane literarni chef-d’oeuvre.