Iz miši v motnjo

Janko Lorenci

5. 11. 2021  |  Mladina 44  |  Kolumna

V Uniji si krize – finančna, begunska, zdravstvena – kar sledijo. Vse spremljajo začetna velikanska zmeda, negotovost, soliranje članic in nato mučno iskanje skupnih odgovorov. Zaporedje kriz se zleplja v trajno krizno stanje evropske družine. Z brexitom je izgubila veliko, dragoceno članico, zdaj se podobne težave nadaljujejo z napetostmi med severozahodom in vzhodom EU.

S sporom s Poljsko se je skupnost znašla v ustavni in politični krizi. A polexit po svoje zavaja, ker predpostavlja, da je EU politično in pravno že tesno integrirana. Očitno ni. Njeno osnovno lepilo je povezanost z gospodarstvom in ureditvijo, ki ji daje pečat neoliberalni kapitalizem. Oboje jo še drži skupaj, nekdanji konsenz o liberalni demokraciji pa popušča, ironično tudi zato, ker so težnje po rahljanju skupnosti predvsem posledica neoliberalizma. Ta po vsej Uniji krepi nacionalizem, ostro razslojuje družbe, jih dela nesolidarne, nemirne, konfliktne, take, da v njih vznikajo populisti in skrajneži. Take družbe (države) so neizbežno bolj popadljive in egoistične tudi navzven.

Skratka, med posledicami nebrzdanega kapitalizma sta kriza demokracije in bolj sprta Unija. Na njenem vzhodu – revnejšem, s slabšimi demokratičnimi tradicijami, večjo socialno razslojenostjo – je pustošenje neoliberalizma hujše in tudi zato so tu avtoritarci ponekod že na oblasti. Orbán, Kaczyński, Janša … so prej nujnost kot naključje.

Demokracija je trdo preizkušana tudi na severozahodu EU, vendar je vzpon avtokratov tam za zdaj še obvladan. Hkrati je isti zahod sokriv za skrb zbujajoče dogajanje na vzhodu. Izrablja svojo višjo razvitost, obravnava vzhod kot drugorazreden, podaril/vsilil mu je neoliberalizem, ga kapitalsko obvladuje in pretaka k sebi dobičke svojega tamkajšnjega lastništva, mu na veliko speljuje izobražene kadre. Hkrati je zlasti Merklova, neformalna šefica Unije, preobražanju Poljske in Madžarske v avtoritarni tvorbi dolgo gledala skozi prste in pustila Orbána in Kaczyńskega rasti in otrdevati. Nasploh je krivda Nemčije, polhegemona skupnosti, za postopno slabljenje Unije nemajhna: interese skupnosti je vedno podrejala nemškim interesom in tako, na primer po izbruhu krize 2008 z vsiljenim zategovanjem pasu, hudo škodila vsej EU, še zlasti pa njenemu jugu in vzhodu. Težave skupnosti so bolj posledica slabe drže centra kot anomalij neprimerno šibkejše periferije. Imperiji propadajo iz središča, ne z obrobja, pravi Ivan Krastev.

Slovenija je v EU del periferije, provinca – in to celo v očeh naše politike. Njen odnos do Unije je tradicionalno določala nesrečna kombinacija nezanimanja za EU, osamljenosti (nepripadnosti katerikoli skupini) in servilnosti. V gospodarski krizi smo zlahka sprejeli pretirano zategovanje pasu, državno premoženje še zdaj bebavo razprodajamo tujcem in se tako odrekamo minimumu razvoja, prirejenega svojim potrebam.

Janšev sedanji mandat dozdevno štrli iz te stare zgodbe. EU je res polna slabosti, a Janša v njej ne napada pravih tarč (npr. dvojnih meril do vzhoda, odtekanja kadrov …), nepravi pa so tudi njegovi motivi. Del suverenosti smo oddali, nekatere obveznosti sprejeli in oboje gre spoštovati. Med poglavitne obveznosti spadata pravna država in medijska svoboda – Janša pa oboje ogroža. Njegov »suverenizem« je zastavek v igri na domačem terenu in zvesto posnemanje vzhodnih avtokratov, ki doma vsi po vrsti dušijo demokracijo, zganjajo korupcijo in surov klientelistični kapitalizem.

Tudi Janša je dolgo spadal v klavrno kombinacijo nezainteresiranosti in servilnosti naše politike do EU. Kronski dokaz za to je njegovo izdajalsko vabljenje trojke v Slovenijo. Če bi prišla, bi doživeli usodo Grčije. V »suverenista« ga je preobrazilo marsikaj, temelj preobrazbe pa je v njegovi osebni avtokratskosti in kleptokratstvu. Oboje je brbotalo in se kuhalo že v njegovih prejšnjih dveh mandatih, v tretjem pa odkrito butnilo na površje. Tak proces so pospešili zgledovanje po Trumpu in Orbánu, hotenje, da si z draženjem oslabljene Unije in posmehovanjem njenim veličinam ustvari lik trdega, neomajnega voditelja, ki se ne boji nikogar, pa seveda epidemija, idealen izgovor za trdorokce vseh vrst. Poleg tega Janša vedno išče sovražnike, po potrebi tudi zunanje. A pri naskakovanju Unije stavi na napačnega konja, Slovenci so ji naklonjeni.

Skratka, ni se spremenila Unija, spremenil in poslabšal se je Janša.

V EU nismo nikoli bili dejavnik odločanja ali resnega ugleda. Bili smo siva miš, zdaj smo motnja in tarča posmeha, nekakšni EU-Butalci. Po izteku tega mandata bomo tudi mednarodno na slabšem. V trdi, neidealni Uniji bi morala biti Slovenija navzven odpornejša, Janša pa državo notranje slabi, s tem pa zmanjšuje tudi njeno zunanjo odpornost. Pri tem nimamo niti madžarske, kaj šele poljske moči, zato je janševska pobalinsko-suverenistična drža za nas toliko bolj tvegana in škodljiva. To se bo pokazalo zlasti, potem ko se bo naše predsedovanje končalo. Vsekakor nas bodo še bolj kot doslej obravnavali kot vzhodne provincialce.

Polexita zelo verjetno ne bo. Za poljsko oblast bi bil politični samomor, bil bi tudi udarec za EU. Toda spor že tako razmajano skupnost dodatno najeda. Unija ne bo razpadla z velikim pokom, lahko pa se tiho in nepopravljivo razkroji ali razpade na dva, tri tudi formalno neenake dele. Za zunanjepolitično ranljivo Slovenijo, obkroženo z ne zelo prijaznimi sosedi, je sedanji razvoj skrajno nevaren, Janša pa ga še pospešuje in tako, mitski osamosvojitelj, hudo ogroža lastno državo. EU nas kljub vsem svojim slabostim varuje, zanjo se je treba truditi, ne pa je razdirati. V Evropi brez Unije bi utegnila Slovenija kot samostojna enota izginiti.