Voditelj in pisec, ki se je lotil vohunskih romanov

Kaj povedati o Juretu Godlerju, kar še ni bilo povedano? »Burkež in naglo razvijajoči se mladi mentalist«, kot ga je Mladina opisovala pred več kot desetletjem, se je v tem času iz pretežno skladatelja in imitatorja v oddajah Saša Hribarja res naglo razvil v prekaljenega voditeljskega mačka, ki se znajde v politični TV-satiri Ta teden in tudi v licenčni oddaji Milijonar, ki jo je nekoč vodil eden njegovih vzornikov, Jonas Žnidaršič. Še več: postal je tudi pisatelj. Pravkar je izšla druga knjiga iz njegove avanturistično-vohunske sage o britanskem agentu Spencerju S. Spencerju, Vohun, ki me je okužil – približno leto po prvem delu Casino Banale.

Še pred tem je izdal Predsednikovo norost, tragikomedijo v dveh dejanjih, v kateri prvič spoznamo Božidarja Lamprehta, predsednika republike, ki začne drseti v blaznost – tu se je Godler zgledoval po dramah iz literarne zgodovine, ki prikazujejo vladarja, ki se mu omrači um, na primer Shakespearjeve kraljevske kronike. Lamprehta je nato uporabil še v romanu Casino Banale in ob njegovem narcizmu, rednih obiskih fitnesa ter želji, da bi bil karseda všečen, si ne moremo kaj, da ne bi pomislili na prav določeno figuro iz slovenskega političnega sveta – vendar nas Godler prijazno opomni, da je vsakršna podobnost z resničnimi osebami naključna. »K nekim karakternim lastnostim sodijo določeni stereotipi, tako da sem se tega posluževal. To pa je vse, kar bom rekel.« Vsaj toliko kot Lampreht sta bizarna – a precej bolj simpatična – glavna lika Spencer S. Spencer in njegov slovenski kolega Filip Novak, prvi bi rad bil James Bond, a ima za to premalo denarja, šarma in pameti, za drugega pa je ob vsej njegovi nerodnosti čudno, da mu sploh uspe prilesti do druge knjige. Vohunska saga premore ravno pravšnjo kombinacijo parodije, akcije, bizarnosti in humorja, da pritegne tudi bralca, ki ne prepozna vseh aluzij na Jamesa Bonda, referenc iz akcijskih filmov, kot je saga Gola pištola, in subtilnih namigov na slovensko politiko (v komičnem ljubezenskem prizoru se agentka Arin na primer oprime Spencerja »kot Janez Severne triglavske stene«). Godler je specifike žanra, ki se ga pri nas pravzaprav ni lotil še nihče, skrbno naštudiral in jim dodal svoj pečat. Izstopajo tudi precizni opisi dragih avtomobilov, ki so avtorjeva šibka točka, prestižnih alkoholnih pijač, pa krajev, kjer se zadržujejo junaki. Tudi tu se je navdihoval pri Ianu Flemingu. »Flemingovi romani so bili napisani po drugi svetovni vojni. To je bilo v Angliji obdobje strahotne revščine, Fleming pa je bil del mornarice, kasneje obveščevalne službe, zato je imel priložnost potovati po svetu. V romanih je zato popisal vse, kar je videl in doživel, da bi za ljudi lahko predstavljali neki eskapizem,« razloži. »Časi so danes seveda drugačni in ne morem opisovati nekega Caprija kot nedostopnega večini, a sem si dovolil obdržati ta rahli eskapizem, ker vseeno še obstajajo ljudje, ki ga niso videli – bodisi ker si potovanj ne morejo privoščiti bodisi ker so zapečkarji in o teh krajih raje berejo.«

Roman Casino Banale je začel snovati že leta 2017, čakal je na navdih in na redke proste trenutke, vendar je ugotovil, da to ne pelje nikamor. Veliko idej je v življenju že opustil zaradi pomanjkanja časa, ta pa se mu je zdela predobra. Določil si je obdobje, ko je imel najmanj preostalih projektov, sestavil urnik in pisal vsak dan. »Naredil sem točno strukturo poglavij, za vsako poglavje vsaj eno A4-stran z natančnim opisom dogajanja.« Natančen načrt je bil še toliko pomembnejši, ker dobršen del vsake knjige stipka na pisalni stroj – možnosti za napake je tako res malo, in preden stavke spravi na papir, jih mora v mislih jasno oblikovati.

Čeprav je zabavljač, navdušen nad temami popularne kulture – z Davidom Urankarjem trenutno snemata podcast Gospoda, v katerem govorita o rečeh, kot so moška moda, avtomobili, fine alkoholne pijače in podobno, še prej pa je z nekdanjim Mladininim sodelavcem Anžetom Tomićem ustvarjal Opazovalnico o vsem mogočem, od priljubljenih serij do angleške kraljeve družine –, je hkrati vsestranski intelektualec, ki stvari, ki ga zanimajo, jemlje presneto resno: o njih želi izvedeti čisto vse. Doma ima zbirko vseh izdaj dram Samuela Becketta, ki je poleg Jamesa Joycea njegov najljubši modernist, eden njegovih glavnih predmetov zanimanja pa je še vedno W. A. Mozart. Vseh del iz Mozartove osebne knjižnice mu še ni uspelo zbrati, se pa ukvarja z idejo, da bi morda nekoč snemal oddaje ali podcaste, v katerih bi Mozartove opere, ki so v osnovi »telenovele brez primere«, a so postale neki emblem visoke kulture, spet približal množicam. Moti ga tudi kult genija, ki se nenehno omenja prav v povezavi z Mozartom. »Čudežni deček, od boga poslan in podobno. Ampak ljudem ni jasno, da če ti v nekaj vložiš določeno število ur, je skoraj neizogibno, da boš v tem dober, celo vrhunski. Mozartovo življenje je bilo en sam dril, njegova vzgoja pa pravzaprav mučenje otroka. Ni čudno, da je bil genij.«