Jo Nesbø: Kraljestvo

+ + +

Hladna srca in ledeno kraljestvo

Spet prihaja neizbežna pomlad, tako nekako in do konca depresivno se zaključi Kraljestvo, bralni špeh o dveh bratih, družinski patologiji in perverznosti drugih. Švedskega pisatelja Joja Nesbøja (1960) smo doslej poznali, vsaj tisti, ki smo ga slabo, predvsem kot brend za kriminalke, tokrat pa se ukvarja z osnovno družbeno celico, z njenimi patogenostmi, zamolčanostmi in zlorabami, in tega očitno ni na Norveškem zaradi redkejše poselitve nič manj kot drugod, prej nasprotno, vse ostane med štirimi stenami tistega, kar se imenuje dom, kjer so naseljeni tisti, ki se imenujejo družina. »Družina smo. Imamo drug drugega in to je vse. Prijatelji, simpatije, sovaščani, država, vse to so le prividi in niso vredni piškavega oreha, ko gre zares. Mi proti drugim, Roy, mi čisto proti vsem drugim.« To sta tista temeljna popotnica in očetovina, ki ju dobita brata. In posestvo, ki ga radi imenujejo Kraljestvo.

Pripoveduje Roy, starejši, in začne se s sanitarnim zakolom hišnega psa, ki ga na lovu po nesreči obstreli mlajši brat, manj zaščiten in manj sposoben obrambe, čeprav morda ne manj sposoben nasilja, samo bolj prikritega. Roy pripoveduje, kaj se je dogajalo med štirimi stenami, kako mu je brat dišal in kako sta se stiskala, pa o trdi očetovi vzgoji in tem, kako so starši z avtom zdrsnili v brezno pod hišo. Prepirajo se, ali ga mora ograditi občina oziroma država ali lastniki ceste, in v to brezno, posebej, kadar je okoli sedem pod ničlo, ko led najbolj drsi, kot v kakšno črno luknjo zdrsijo še drugi avti in je potem treba plezati po mobilnike ali podobne dokaze in so preiskovalni organi, generacija za generacijo lokalnih policistov iz iste družine, prav zoprni in maščevalni.

Royeva pripoved nato preskoči v sedanjost, ko se pojavi brat, ki je očitno uspel v tujini, z eksoto z Barbadosa. Namen imata lokalce prepričati, da bi vložili v veličasten hotel na vrhu hriba, v središču Kraljestva. To se zdi neekološko, tak glomazni objekt ob vseh možnostih, ki jih ponuja narava, od jezera z ribami do teka na smučeh ali pa tunkanja v ledeno vodo. Vendar se s takšnimi naložbami pojavijo tudi tveganja, za bankrot enaka kot za bajne zaslužke, nikoli se ne ve, kam se bo zazibala tehtnica, poleg tveganj pa še nekakšni globalizirani zastopniki kapitala, ki bolj kot na številke in argumente stavijo na mišice in pod suknjičem prikrito pištolo. Za Roya, ki je do konca zaščitniški in se je svojčas rad pretepal, spozna pa se tudi na zavorne sisteme in izrabljene avtomobilske dele, tako ne zmanjka opravil. In čeprav se brezno polni, ga do konca ne ogradijo, spori o pristojnostih, lastnini in enostavnih objektih so dolgotrajni tudi na Norveškem.

Nesbø je mračen. Škrt in natančen. Vzame si čas, da se Roy vsaj za silo iskreno razgovori, potem ga itak preplavijo stvari za sproti. Tako ni prav napeto, čeprav se ves čas kaj dogaja in so stvari tudi nevarne in akcijske, samo Roy jih pripoveduje bolj skozi ledeno zaveso, skozi lastni brezstrastni filter, ki ga ne more odtajati nobena grožnja pomladi.