»Ves čas nas držijo v položaju popolnega krča in strahu. To je zame prava nesvoboda.«

Prav zdaj je v središču pozornosti zaradi filma Prasica, slabšalno ime za žensko, ki ga je režirala po scenariju mlade dramatičarke Ize Strehar in ki je na Festivalu slovenskega filma pobral kup nagrad: med drugim vesno za najboljši celovečerec, za najboljši film po izbiri občinstva, za scenarij in glavno igralko (Liza Marijina). V filmu spremljamo posameznike na pragu tridesetih let, ki zaradi družbenih razmer ne morejo odrasti; njihove zveze, stanovanja, službe, življenjske odločitve – vse je en velik kaos, a v njem nekako manevrirajo iz dneva v dan. Kakšno izbiro pa sploh imajo? Posebej zapomnljiva in prepričljiva je glavna junakinja Eva, ki brezbrižno pomete s tradicijo pasivne junakinje slovenskega filma. Tijana Zinajić (1973) se je s podobnimi liki ukvarjala že v svojem prvem dolgometražnem filmu Zgodbe iz sekreta in preprosto dobro razume nevroze in tesnobe ljudi na prehodu med mladostjo in odraslostjo, sploh v času, ki jim ne pušča ravno veliko možnosti. Verjame tudi v žensko tovarištvo, ki bo še izrazitejše, če bodo ženske na glas govorile o stiskah, s katerimi se spoprijemajo, in meni, da bi morali politiki končno dojeti, da jim ljudje ne zaupajo več.

Spadate med ljudi, ki dajo veliko na obred obiskovanja pokopališč ob 1. novembru?

V resnici so mi vsi ti prazniki in rituali precej blizu. Za 1. november smo se pred leti redno sestajali v Brestanici, kjer je pokopan največji del moje družine. Razen prababice, ki je na Žalah, očeta pa so raztrosili v Piranskem zalivu, tako da, kadar se peljemo na morje, pri Dekanih, kjer je živel, vsakokrat rečemo: »Zdravo, deda Zinajić.« (smeh) No, ampak to druženje v Brestanici sem imela vedno rada, sploh, ko so bili otroci še majhni, družina od vsepovsod se je zbrala v družinski hiši ... Zdaj tega že dolgo ni bilo, ker se mi zdi, da za praznike vedno delam.

Na 1. november mora biti grob urejen, na njem sveče in lep šopek, ljudje se imajo navado elegantno obleči in obiskati pokopališče z vso družino, potem pa sledi še kosilo … 

Deloma to kar razumem, vse to so neke vrste dogodki. Sploh v majhnih krajih, kjer je včasih primanjkovalo kulturnih prireditev in je skrb za dogodke prevzela cerkev. Potem se je zgodila druga svetovna vojna, v kateri je bilo ogromno smrti in verjetno tudi potreba po žalovanju ... Doma sicer nismo bili verni, smo se pa, kot že rečeno, vedno sestajali za vse verske praznike, babica je ogromno skuhala, dobro smo jedli in se družili. Zdaj mi to malo manjka, sploh, ker so v zadnjem letu in pol odpadla čisto vsa druženja. Priznati moram, da ne bi imela nič proti, če bi moji otroci od časa do časa lepo uredili moj grob, se me spomnili; samo toliko, da nisem šla kar tako mimo. Če se me ne bodo, pa tako in tako ne bom vedela. (smeh) Zadnje čase poslušamo pozive, da je treba na grobove nositi manj sveč, kar zlahka razumem. Hkrati pa so eden mojih najlepših spominov na pokopališče v Brestanici prav lučke ob večerih zaradi vseh sveč, prižganih čez dan ob 1. novembru ...

Odgovornost se ves čas prelaga na ljudi. Ljudje so, kakršni so, ne bodo se spremenili. Pač nehali so zaupati v politiko, konec debate.

Ampak danes so sveče krivec za ogromno odpadne plastike, ki onesnažuje planet, ohranjanje spomina na umrle sorodnike s prižiganjem sveč pa malodane razumemo kot enega od razlogov za to, da naši otroci in vnuki ne bodo več imeli prostora, primernega za bivanje. 

Razumljivo. Ampak ... tudi ko se ukvarjaš z umetnostjo, ko pripravljaš teren za neki nov projekt, ves čas nekaj gradiš in podiraš. Ustvarjaš stroške, ki jih težko upravičiš, porabljaš material, tudi neekološko, in tako naprej. Potem si nekdo ogleda film in ti reče: Če bi bil tale detajl bolje narejen, bi bil film še boljši. Ti veš, da je šlo prav za ta detajl ogromno plastike, vendar ti je v tistem trenutku za to vseeno, rečeš si samo: Zakaj se nisem bolj potrudila?

Ni tako zlahka živeti prav, na primer ekološko, četudi v to verjameš? 

Tako je. Zato pa menim, da mora država take reči, ki škodijo okolju, regulirati, ne da se sami odločamo glede na svoje potrebe in čustva. Če nam prepovedo plastiko, je pač ne bomo več uporabljali. Ker če bomo računali na to, da bo vsak ravnal po svoji vesti ... ne bo šlo vedno skozi. Pa tudi takšni smo ljudje, starejši ko smo, bolj smo tradicionalni in manj se brigamo za te reči. Seveda mora biti vsak odgovoren zase, kar ne izključuje tega, da smo premalo solidarni drug z drugim. Ampak država bi lahko na tem področju naredila veliko več. Drugače seveda vsak samo prelaga odgovornost, tudi jaz. Kar bedno. (smeh) Ogled vaše Prasice napelje na razmišljanje, kako so se z leti spreminjale junakinje slovenskega filma. Nekaj naključno nanizanih najbolj znanih: Janja iz Vesne, Jagoda iz Ko zorijo jagode, Milena iz Poletja v školjki, Duša iz Pod njenim oknom, Bronja iz Petelinjega zajtrka ... pa Aleksandra iz Slovenke, Špela iz Ne bom več luzerka in zdaj Eva iz Prasice. Zdi se, da smo postopoma prešli od poželjive, nežne, nemočne junakinje do svojeglavega, neprilagojenega, občasno tudi neprijetnega ženskega lika, ki pa je proti svoji volji nekako infantiliziran … Junakinja je torej doživela emancipacijo, osvoboditev izpod moškega pogleda, a ne more odrasti. > Drži, ženska je morala biti v teh starejših filmih vedno steber družine in družbe na nekakšen tihi način. Praviloma je bila prikazana skozi moški pogled – se pravi lepa, mati oziroma žena in tako dalje. Zdaj pa ženska noče biti več samo lepa, noče ustvarjati družine, rojevati, kot bi morala ... Upira se nekim ustaljenim vzorcem in to si mnogi razlagajo tako, da je otročja. Če ženska zavrača vlogo, ki ji jo je določila družba, je to otročje, nezrelo in nedoraslo.

Mar ni sporočilo, da je ta ženska takšna zaradi ekonomske stiske, nerešenega stanovanjskega vprašanja in drugih eksistenčnih ovir? To je skupno junakinjam slovenskih filmov zadnjega desetletja. Sporočajo: Sistem nas potiska k tlom, ne moremo se osamosvojiti. 

Ja, sama imam štiri otroke in Tone, najstarejši, ki ima 21 let, mi je ravno pred kratkim razlagal, kako so s prijatelji razpravljali o nakupu stanovanja in da jih je nekaj, za katere ve, da ni nobene verjetnosti, da bi jim starši pomagali pri nakupu stanovanja – to pomeni, da bodo imeli stanovanjski problem v nedogled. Sploh zdaj, ko cena novogradenj v Ljubljani lahko presega tudi 11 tisoč evrov za kvadratni meter. Sploh ne morem verjeti, da se pogovarjamo o takih cenah.

Cene so nadstandardne, plače pa daleč od tega. Prekarci ne morejo niti do posojil. 

Ko sem sama dobila prvo posojilo, sem bila pravzaprav samozaposlena v kulturi. Takrat sem sicer imela na računu ravno nekaj dobrih honorarjev, a me je sestra, ki je šla z mano urejat zadeve v banko, kljub temu prepričevala, da ni možnosti, da bi dobila to posojilo. Ne grem od tukaj, dokler ga ne dobim, sem ji rekla. (smeh) In sem ga, ne vem, po kakšnem ključu. To je bila velika sreča, danes ga najbrž ne bi. Ampak to je bilo pred 20 leti, ko smo imeli občutek, da se zadeve ves čas izboljšujejo, gredo navzgor. Zdaj je obratno: vse gre na slabše oziroma sploh ni prihodnosti, vse se zdi nekako negotovo. Občutek, da prihodnosti ni, je bil tisti, ki me je med vsemi temi lockdowni najbolj dotolkel. Saj potem si rečeš: Ne bodi razvajena, toliko ljudem gre slabše kot tebi, ampak dejstvo je, da je izjemno frustrirajoče, da ne moreš reči: Zdaj bo pet let tako, potem bo šlo pa na boljše. Ves čas se nekaj spreminja, ves čas nas držijo v položaju popolnega krča in strahu. To je zame prava nesvoboda. Da ne govorim o tem, da je ustvarjalni poklic že na splošno negotov, honorarjev ni ali pa se zmanjšujejo, vedno starejši si in teže delaš ... Ne želim si, da bi me vse skupaj pripeljalo do kroničnega nezadovoljstva ali izčrpanosti, kar se mi je lani že zgodilo. Nisem sicer dobra v iskanju ravnovesja med delom in prostim časom. (smeh) Malokomu v umetniški sferi gre to dobro od rok, veliko je garačev na robu izgorelosti. > Ampak to je hecno, ker smo hkrati tudi uživači. Sama poleg dela res verjamem v zabavo in druženje. Tudi ko imam največjo gnečo s projekti, si ne morem pomagati, da ne bi en večer konkretno zažurala. Zdaj grem na ta žur, si mislim, nihče mi ne bo govoril, da ne smem. (smeh) Potem pa sem seveda od vsega dela in še tega povsem uničena in to traja še naslednjih nekaj dni. Če to počneš dlje, se skuriš.

Kot ženska danes sicer delno imaš svobodo, vendar pa je v tvojem genskem materialu hkrati zapisana krivda.

Kako pa pandemijo prenašajo vaši otroci? Porast duševnih stisk pri mladih je skrb zbujajoč. 

Kake hude izolacije k sreči niso imeli, ker jih je veliko v družini in se družijo med seboj. Najmlajša, osemletna Roza, ima sosedo, s katero sta vrstnici in sošolki, pa smo se dogovorili, da se videvata, da malo omejimo to samoto. Mogoče sem opazila, da jih je vse skupaj nekoliko pretreslo, v trenutku, ko so se lahko spet vrnili v šolo, česar so se sicer veselili, a jih je zgrabila panika: Kako bomo zdaj kar naenkrat spet pisali teste v živo in podobne reči? Tako da jim je bilo v resnici težko spet sesti v šolske klopi. Toda po enem tednu so k sreči ugotovili, da jim socializacija res dobro dene, da je to pravzaprav eden najboljših delov šolanja. Ne pa da sediš doma z mamo in buljiš v zoom. Tako da si res želim, da jim tega ne bi spet vzeli, čeprav se zavedam, da pri tako visokem številu okužb verjetno ne bo druge. Zares imam že dovolj vsega dogajanja v politiki – ničesar več ne vemo, resnica je lahko vse ali nič, vsak dan se nam kdo zlaže ...

Ljudje pa so vse bolj frustrirani. 

Res je. In kar me posebej mori: odgovornost se ves čas prelaga nanje. Ljudje so, kakršni so, ne bodo se spremenili. So pač nehali zaupati v politiko, konec debate. Ne bo ti jih kar naenkrat uspelo prisiliti, da se cepijo, če se do zdaj niso hoteli. Treba je poiskati alternativo.

Vrniva se za trenutek k temu, kar ste dejali prej – da ženska, ki sili iz kalupov, ki jih je patriarhat pripravil zanjo – biti žena, mati, uglajena, pridna, lepa – velja za otročjo. 

To je moja teorija, do katere sem prišla na podlagi opazovanja družbe. Lahko rečem tudi, da že, odkar vem zase, malo nisem prav, ne ustrezam nekim predstavam o tem, kakršna naj bi ženska bila. Pa ne samo v svojih očeh, ampak tudi v očeh drugih žensk. Saj to v resnici ne velja samo zame, velja za ženske nasploh. Toda če govorim za svoj primer: sem sicer mati, imam štiri otroke, sem pa na tej poti razbila en zakon in vstopila v drugega ... Zelo dobro se spomnim, kako hitro so v tem položaju vsi obsodili mene, ne glede na okoliščine. Jaz sem bila ta prasica. Ampak nekaj razpade, ker ni dobro, ne, ker bi kdo hotel to pokvariti ... in tudi če samo ena stran misli, da ni dobro, pač ni dobro. Kot ženska danes sicer imaš delno svobodo, vendar je v tvojem genskem materialu hkrati zapisana krivda. Ves čas krivda, krivda, krivda. Ki te onemogoča. Ko si starejši, se zaradi tega vse bolj umikaš v neke tradicionalne vzorce, ti so nenadoma tisti, ki ti dajejo varnost. Poznam ogromno ljudi, ki so bili vse življenje ateisti, a so se začeli nazadnje rahlo oklepati vere, čisto tako, za vsak primer. Zdaj, ko se tudi sama staram in se vse bolj zavedam možnosti konca, to zlahka razumem.

Ko govorite o obsojanju ob ločitvi, me to spomni na žaljivke, ki so letele na pisateljico Rachel Cusk, ko je napisala knjigi o svoji ločitvi in o realnosti materinstva. Tudi ona je bila prasica, slaba mama in podobno, predvsem v očeh drugih žensk. Pa piše o povsem življenjskih stvareh, na primer o tem, kako močno je po rojstvu prvega otroka v začetnem obdobju hrepenela po svoji predmaterinski osebnosti, ker se ni znala spoprijeti z občutki, ki jih prinese nova vloga.

To so hude stiske. Ko rodiš, se zaveš, da je to novo stanje za vedno, in to na način, kot prej nikoli ni bilo nobeno. In odgovornost, ki pride s tem ... še kako dobro vem, da pogosto izrečeš kaj, kar je neprimerno, posebej o stvareh, ki naj bi bile svete, kot je materinstvo. S prijateljicami smo pred leti delale predstavo Mame, ki je izšla točno iz želje, da spregovorimo o vseh svojih stiskah, povezanih z materinstvom. Popularna kultura o materinstvu govori na način: Vse je super, končno sem se našla, sem izpolnjena ženska ... Seveda je to mogoče, ampak zraven pride še kup drugih reči: nisi več to, kar si bila, prestrašena si, razmišljaš, ali si sploh še sam svoj človek ali le še mati ... Nekatere od teh misli nas je bilo strah izreči javno. Ampak hvala bogu smo imele druga drugo in pomagalo nam je že, da jih vsaj izrečemo. Pa ne, da s tem zmanjšujemo ljubezen do svojih otrok, le da si priznamo, da je materinstvo lahko tudi hiša strahov. Ko kdo to izreče na glas, se ljudje, ki želijo varovati to bolečo skrivnost, ustrašijo in raje napadejo govorko, kot da bi priznali, da tudi sami čutijo tako. Ravnajo defenzivno, iz stiske. Potem si jezen na te ženske, one pa so ravno tako v stiski. Stiska je tista, ki generira ogromno slabih odnosov, vojn, prepirov ... Ljudje so redko zares zlobni, po navadi so samo v stiski.

Stiska je tista, ki generira ogromno slabih odnosov, vojn, prepirov ... Ljudje so redko zares zlobni, po navadi so samo v stiski.

Izraz prasica ste želeli z uporabo v filmu normalizirati – da ni več samo žaljivka, ampak tudi pohvala za ženske, ki jih ni strah udariti po mizi, uveljavljati svoj prav. 

Ja, v mislih sem ga imela kot nekaj, s čimer se je mogoče tudi kititi. Tako, kot se danes lahko kitiš z izrazom čefurka, nič ni več negativnega v tem, pa sem bila čefurka prej in sem zdaj. Kot bi rada rekla: Ja, sem pač prasica, vendar to ne pomeni, da podpiram razvoj emancipacije v tej smeri, da si nesramen. Enkrat sem Izi Strehar, avtorici scenarija za film, rekla, da nikoli ne bi mogla biti tako nesramna kot Eva, pa je odgovorila, da ko je pisala scenarij, je imela v mislih to, da smo vsi na neki točki v življenju opravljali ušive službe, kakršna je Evina služba v knjigarni, pa nihče ni imel poguma, da bi povedal, kako sovraži in prezira to delo. Zato je Eva spregovorila za vse nas. Pravzaprav je pogumna za vse nas. Jaz pa nisem tako pogumna, niti malo.

Ima pa, kot ste tudi sami nekje dejali, družba veliko raje tiste, ki so pohlevni. No, pa tiste, ki so nekako »shekali« kapitalistično ureditev, ugotovili, kako se morajo vesti, da bodo v njej zmagovali.

Da ti to uspe, moraš biti pravzaprav zelo inovativen. Mora se ti dati. Z Gregorjem, mojim partnerjem, sva se nekaj časa ukvarjala z mislijo, kako bi bilo, če ne bi bila odvisna od umetnosti, ampak bi imela neki drug dohodek. Recimo, da bi dobila neko poslovno idejo. A ugotovila sva, da če želiš biti uspešen v tem, moraš isto strast, s katero se midva zdaj lotevava umetnosti, preliti recimo v podjetništvo. Princip je enak in oboje hkrati, žal, ne gre. Tako da spoštujem uspešne ljudi na vseh področjih. Ne vem sicer, ali se lahko družimo, ker imamo tako različne poglede na svet, se pa zavedam, da tudi njim ni najlaže.

Druga plat vašega ustvarjanja so humoristične predstave v komercialnih gledališčih. Na primer Večno samska, v kateri igra Tina Gorenjak. Se vam zdi, da je samskost še vedno stigma? 

Še vedno in sprašujem se, kdaj se bo to nehalo. Če si uspešna, lepa in pametna, kot je Tina Gorenjak, si vsi predstavljajo, da seveda nimaš nobenih težav pri iskanju primernega partnerja – če že, pa je s tabo nekaj narobe. Vsega tega se dotakne v tej predstavi, res je bila brutalno iskrena, vendar s humorjem. Češ, za dvoposteljno sobo moraš doplačati, če si v njej sam ... Ves čas te je malo sram in moraš se opravičevati za to.

Menite, da je iskanje primerne partnerke ali partnerja danes zahtevnejše kot pred digitalno dobo? Polje »dejtanja« zdaj zaznamujejo aplikacije, kot je Tinder, družabna omrežja, kjer je treba izstopati predvsem vizualno ... 

Skrb zbujajoče je, da imajo mladi danes občutek, da morajo povsod prikazovati svoj najboljši jaz, ki je večinoma stvar videza. To je veliko breme. Ne rečem, da v naših časih videz ni bil pomemben – marsikdo se je delal norca iz nas na podlagi videza, sama se recimo spomnim opazk o svojih zobeh, pa tudi mi smo rekli kaj na račun drugih ... Še danes koga pokomentiraš na tej podlagi, kar seveda ni prav. A pri današnjih mladih gre to še dlje, saj jim te platforme omogočajo, da na njih živijo neko navidezno lepo življenje. Moji sinovi imajo sicer dekleta, s katerimi se družijo v živo, zato pri njih to ni tako izrazito, na splošno pa mislim, da je to huda stiska celotne generacije. Nič nimam proti temu, da je nekdo dobro videti, da se trudi za to, zakaj konec koncev ne bi vlagal v svoj videz. Ampak samo, dokler ni to njegova edina prednost, edini adut. Takrat nastane problem. Briše se tudi meja med javnim in zasebnim. Če si živel v majhnem kraju, je bilo veliko stvari »javnih«, ampak recimo za sto ljudi. Danes jih je za tisoče, desettisoče. Poleg tega si iz vasi lahko šel v mesto in se nekako izgubil v anonimnosti, zdaj pa tvoj profil na družabnih omrežjih potuje s tabo.

Ko že govoriva o opazkah na podlagi videza ... Prav te dni se veliko govori o posnetku, na katerem je sanjski moški iz istoimenske oddaje POP TV na vulgaren, gostilniški način javno ocenjeval znane Slovenke, komentiral njihovo postavo in jih obkladal z zmerljivkami, kot je kobila. Podjetja zdaj sicer odpovedujejo sodelovanje z njim, a bati se je, da je samo pokazal, kaj je pod površjem, kako ta družba vplivnežev v resnici deluje in razmišlja. 

To je super, da se podjetja odzivajo. Kajti krivi so tisti, ki dajejo takim ljudem platformo, da lahko takšna svoja razmišljanja širijo javno. Da mi to gledamo in se potem z njim smejemo neki kobili, ker potihoma vemo, da smo tudi me te kobile.

Ljudje se odzivajo čustveno, prestrašeni so, sploh tiste v manjših krajih je preprosto zmanipulirati, da državo ogrožajo neki grozni levičarji, ki jim bodo vzeli cerkev, zažgali vse, pokvarili njihove otroke in povzročili, da bodo vsi postali geji in lezbijke.

Šov Sanjski moški prav tako kaže, kako je družba še vedno patriarhalno naravnana. Glavni akter je prišel v šov iskat predvsem odlično mamo svojim otrokom, pomembno se mu zdi, da je ženska lepa, nedolžna, malo naivna. Tekmovalke so se bile temu pripravljene skoraj brez izjeme podrediti, kot se takemu moškemu pogledu vsak dan podrejajo na družabnih omrežjih, hkrati pa se ne zavedajo, da je na Poljskem na primer ravnokar umrla nosečnica, ki ji zaradi zaostrenega zakona o splavu niso pravočasno pomagali …

Odraščala sem v osemdesetih letih in takrat smo se o teh stvareh nehali pogovarjati. O pravici do splava in tako dalje ... To smo imeli za nekaj samoumevnega. Zdaj pa smo popolnoma zašli. Moja junakinja je v filmu lahko emancipirana in neprilagojena, a ji to prav nič ne pomaga, ker se čisto lahko zgodi, da bomo že jutri spet zaprte doma in podrejene možu. Že zdaj slišim, kako se bo kdo obregnil ob Evo kot propagando degeneriranih žensk, ki jih ustvarja ta pokvarjena levičarska družba – temu se je treba odločno upreti, ženskam prepovedati splav in jih zapreti med štiri stene, ker so čisto ponorele. Vendar čakam, da bo kje počilo, ker se mi zdi, da se kapitalizem že nekaj časa sesuva sam vase. Da ne govorim o groznem populizmu, s katerim imamo opraviti vsak dan. Pred časom mi je nekdo rekel, da pod Trumpom ni bilo toliko vojn. To je mogoče res, ampak je pa pomagal normalizirati ta položaj, v katerem smo se znašli zdaj in ki omogoča, da ves dan trosiš laži, potem pa naslednji dan narediš novo neumnost in naenkrat so pozabljeni vsi nesmisli, ki si jih izrekel. Univerzalne resnice ni več, vse so lažne novice. Ljudje se odzivajo čustveno, prestrašeni so, sploh tiste v manjših krajih je preprosto zmanipulirati, da državo ogrožajo neki grozni levičarji, ki jim bodo vzeli cerkev, zažgali vse, pokvarili njihove otroke in povzročili, da bodo vsi postali geji in lezbijke. Vse to se bo seveda zgodilo čez noč, in to zaradi petkovih protestov. Neverjetno se mi zdi tudi, da se še vedno pogovarjamo o drugi svetovni vojni in tem, kdo je bil na kateri strani.

Ob občutku, da nam svet razpada pred očmi, da je toliko stvari, ki so napačne in si zaslužijo našo pozornost in odziv, si človek včasih zaželi, da bi se malo umaknil od te zasičenosti s politiko. A potem ima slabo vest, ko si lahko privošči enotedenski dopust in za ta čas povsem odmisli vse, kar se dogaja, ali ko bere knjige in gleda serije, ki so čisti eskapizem. 

Če se malo pošalim – kaj ne bi bilo super, če bi nam vladala Poppy iz risanke Troli? Z ljubeznijo in zabavami. Tega je popolnoma dovolj za ves svet. To, da bi se vsi obrnili v hedonizem, se mi zdi krasna rešitev. A bi moral biti hedonizem za vse. Ne moremo se pogovarjati o napredni družbi in Evropi, če pa je pol sveta zasužnjenega in lačnega.