Jezdeci epidemije

Janko Lorenci

12. 11. 2021  |  Mladina 45  |  Kolumna

Epidemija dosega nove višave, med najslabšimi na svetu smo. Poglavitni krivec za to nacionalno katastrofo in sramoto je oblast. Kratkotrajno začetno zaupanje je naglo zapravila, ne le v zvezi z epidemijo, ampak z vsem svojim delovanjem. To je vlada, ki laže, podkupuje, ustrahuje, izigrava sodišča, ustvarja »finančni divji zahod« (prof. Mrak). Z izgubo minimalnega zaupanja v vlado je postala zdravstvena katastrofa neizbežna. Če vladi sploh ne verjameš, ne verjameš niti njenemu zavzemanju za cepljenje, to poglavitno obrambo pred covidom.

Zaupanje so izgubile tudi nekatere skupine, ki bi lahko delovale pozitivno. To velja zlasti za vladno strokovno skupino za covid, bolj ali manj poslušno orodje oblasti, ki je zato izgubila avtoriteto, s tem pa povzročila veliko škodo cepljenju in zdravniškemu stanu.

Odpovedala je tudi večina medijev. Niso napravili tistega, kar bi morala napraviti oblast in kar jim nalaga profesionalnost – niso dosledno razlagali polne resnice o epidemiji; o stanju pri nas v primerjavi z drugimi državami, o slabostih in prednostih cepiva, o dilemah in zdrsih strokovne skupine … Tako mediji, zasebni zdelani od lastnikov, javni od politike, tudi v epidemiji izgubljajo bitko z družabnimi omrežji.

Vse to pa še ne razloži fenomena, zakaj smo bili pred epidemijo zmerno proticepilski, zdaj, ko ljudje množično zbolevajo, trpijo, umirajo, pa je necepilcev tako veliko. Verjetna razlaga: globoko nezaupanje v oblast deluje tako razdiralno zato, ker lega na slaba stara stanja in razpoloženja. Slovenija je že desetletja prepuščena kolektivnim stresom; najprej se je počasi in boleče razkrojil socializem, pustil družbo zmedeno, a polno iluzij o odrešilnosti demokracije in kapitalizma. Iluzije so se razblinjale, vsa politika se je nezadržno spridila in postopoma, a vztrajno uvajala neoliberalizem, ki družbo drobi, jo dela individualistično, egoistično, tako da izgublja občutek za skupno. Hkrati so druga za drugo padale avtoritete, skupinske in posamične. Zaupanje v pamet in poštenost elit – od politike prek javnih služb do cerkve, znanosti in medijev – kopni, posamezniki in različne skupine so vedno bolj prepuščeni samim sebi in individualnemu beganju, to pa je teren za ekstremiste, lažne preroke in teorije zarote, za zmedo, kaos, negotovost, za izgubljanje zdrave presoje in celo samoohranitvenega nagona.

In na tako podlago sta se hkrati zrušila epidemija in Janša na oblasti. Dve nesreči naenkrat – to se ni moglo srečno končati.

V zmedeni, živčni družbi so kolektivni premiki na podlagi prostovoljnega, spontanega sodelovanja prebivalstva težavni. Praviloma se zgodijo le zaradi velikega strahu in prisile od zgoraj. Med take premike spada tudi cepljenje. Je stvar vse skupnosti, ki daleč presega posameznika: epidemijo je mogoče obrzdati šele, če se cepi velika večina. Taka večina lahko brez prisile ali velikega strahu nastane le v družbi, kjer prevladuje občutek za skupno, zaupanje v oblast in zdravstvo ter vsaj minimalna prosvetljenost. Če je vsega tega premalo in če je tistih, ki mislijo, da bodo varni zato, ker se bo cepilo dovolj drugih, veliko, virus razsaja naprej. Taki necepilci so egoistični in delajo tudi proti sebi. Druge lahko vprašamo: kam greš, ko si bolan, na internet ali k zdravniku? Skratka, tudi necepilci nosijo svoj del odgovornosti.

Vlada je položaj sčasoma tako zelo zavozila, da neproblematičnih in hitrih rešitev ni več. Hitrejše in izdatnejše obrzdanje epidemije bi lahko zdaj, ko pritiska še epidemijska utrujenost, prinesla samo lockdown ali takojšnje množično, se pravi obvezno cepljenje necepljenih. Lockdowna, ki bi dal zdravstvu nujno potreben predah, oblast kljub zahtevam bolnišnic noče in ga tudi ne sme uvesti, saj bi bil po presoji ustavnega sodišča protiustaven. V to past je vlada zlezla sama, ker hoče neustavno vladati z odloki. Zaradi volilnih posledic in možnega proticepilskega upora pa se kot vrag križa boji tudi obveznega cepljenja.

Ne enega ne drugega torej ne bo, položaj pa je alarmanten. Vladna maratonska seja je bila jalova, to je jasno povedal tudi dr. Ihan, na njej sprejeti ukrepi (resno preverjanje PCT, boljše plače medicinskih sester, zaprtje nočnih klubov ...) pa bi morali veljati že zdavnaj. Tako bo vse po starem: šibko cepljenje, pospešeno umiranje, prepolne bolnišnice. Oblast vse to dobro ve, a hladnokrvno pušča epidemiji prosto pot, vse, kar bi lahko vsaj malo pomagalo, pa stori prepozno. Torej je bodisi strahovito nesposobna ali pa epidemijo prav hoče; morda oboje. Za človeško ceno svojega početja se ne zmeni.

Tako nas še naprej vodi v bolezni, splošno zamorjenost, revščino, nesvobodo in kriminal na samem vrhu države. Pooseblja ga večni Janšev minister Vizjak, prostaški in živ dokaz kriminalne kontinuitete vrhov SDS. Kakor je izjavil Tonin, poosebljenje dvoličnosti in neusmiljenosti te oblasti: mi smo izvozno gospodarstvo, lockdown ne pride v poštev. Neizgovorjeno nadaljevanje stavka tega lažnega kristjana in piarovca kapitala se glasi: pa če vse (vsi) crkne( jo). Trenutna oblast je koncentrat takih ljudi in take miselnosti. Če je kaj pravice na svetu in kaj resnosti v našem sodstvu, bo oseba, ki ta koncentrat vodi in v svoje intimno močvirje vleče vse državljane, za svoje opustitve in dejanja kaznovana politično in po kazenskem zakoniku.

Epidemijo, že kar ravnodušno sprejemanje mnogih žrtev covida, fatalizem, pomešan z nemočnim besom, lahko konča le odhod sedanje oblasti. Volitve jo bodo odplaknile, to pa bo omogočilo, da se začnemo resno pogovarjati, kako ven iz pogrezanja, v katerem vsi postajamo manj človeški. Hujše destrukcije od tega ni.