Švicarski sir

Maja Novak

12. 11. 2021  |  Mladina 45  |  Ihta

Zazoril je nov ponedeljek, zazorili so novi vladni ukrepi za preprečevanje širjenja virusa. Odpravim se k Jelki na malico: malice pri Jelki pojesti ne morem. Njena okrepčevalnica znotraj meri le kakih 30 kvadratnih metrov, kar pomeni, da bi smela po novem udomiti le tri sedeče goste. Torej ne bo nobenega, ker se ne splača. V redu, globok zavzdih, saj razumem: piščančji pariški pač vzamem »za szi seboj«, kot piše pred vrati primorskih gostilnic, in ga pet minut pozneje snem doma. Ampak ni bilo isto.

Vseeno sem vesela, da sem naletela na nekoga v tej državi, ki ukrepe spoštuje – ko bi jih že od lanskega marca dosledno vsi, nam tele nove packarije ne bi bilo treba. Ko bi bila kraljica Slovenije ( je imela navado reči Svetlana Makarovič), bi uvedla še bolj drakonske. Tile, ki smo jih dobili po tednu dni globoko zadrževanega diha, so namreč, kaj pa vem ... švicarski sir, tisti z luknjami.

V ponedeljek zjutraj jih je prva radijska kronika ob petih trideset označila za »bistveno strožje« od dozdajšnjih, a ta oddaja tako ali tako pogosto vsebuje humorne vložke, kakršen je bil, denimo, stavek nekega novoizvoljenega župana iz istih poročil: Med mojim mandatom bomo zamenjali žarnice na pokopališču. Tudi nekaterim vladnim ukrepom ne kaže odrekati smisla za šalo; morda je najbolj ilustrativno določilo, po katerem maske iz blaga »nič več ne veljajo«. Bo ta nepomembna malenkost sprostila vsaj eno bolnišnično posteljo? Aja, pa tisti vic o dvanajstletnih mulčkih, ki bodo iz šolskih nahrbtnikov s slikami Hello Kitty ali dinozavrov poleg potrdil o izpolnjevanju pogoja PCT vlekli še osebne izkaznice, je tudi dober.

To, kar bi bilo najbrž potrebno ( je rekel del stroke), bi bilo začasno popolno zaprtje države, vendar se je vprašanje o tem iz strokovnega izrodilo v politično – »Slovenija je izvozno naravnana država, zato si zaprtja gospodarstva ne more privoščiti,« je prijavil Tonin ali morda kdo drug z istega političnega pola; ne vem zagotovo, meni se vsi desni politiki zdijo zamenljivi. (Med sabo namreč, pa tudi sicer.) Namesto skrbi za zdravje prebivalcev in skoraj že skurjeni zdravstveni sistem je potemtakem, ne prvič, prevladal interes mitološkega bitja z imenom sveto Gospodarstvo. Ni stvari, ki je tisti, ki imajo od njega korist, ne bi bili pripravljeni narediti za denar, očitno so pripravljeni celo žrtvovati nekaj ducatov življenj – življenj prihodnjih bolnikov seveda, svojih pač ne.

V imenu denarja se ljudje celo vojskujejo. Tako pridemo do lika, ki ga je v seriji romanov o svetu po imenu Plošča ustvaril Terry Pratchett blagega spomina in ki se imenuje Leonard iz Quirma. Tako kot da Vinci, po katerega podobi je Pratchett portretiral Leonarda iz Quirma, tudi ta izumlja vse živo, med drugim strahotno orožje; a kadar ga vprašajo, ali se ne boji, da bi njegovi načrti padli v napačne roke in bi kdo kak kos smrtonosnega orožja resnično izdelal, vedno odgovori: »Ljudje vendar niso tako neumni, da bi naredili kaj tako uničujočega.« Ja, pa ja. Drugače kot na Plošči na ploščati Zemlji že dolgo, dolgo, vse od Hirošime, vemo, da so ljudje tako topoumni kot moja pilica za nohte, ki je samo zato še nisem vrgla v smeti, ker se mi ne ljubi.

Tudi vojna z virusom je vojna in tudi v njej je, kot je mogoče videti iz priloženega, topoumnosti na pretek – ali pa je po sredi pohlep? Kakorkoli že, dokler bomo priklekali pred (bolj ali manj abstraktnim) kipom svetega Gospodarstva, bo moral vsak sam poskrbeti za svoje zdravje. Država ne bo. Samozaščita pa to, bla bla bla bla. (Mimogrede, izjemoma resno: Ste se že cepili in zakaj ne?) A kaj, ko tudi pri samozaščiti ponovno naletimo na topoumnost.

Ljudje kar naprej nekam bezljamo, če je treba ali ne, če je tam, kamor pridemo, kaj drugače kot tam, od koder smo prišli, ali ne. Ovce vsaj večinoma stojijo pri miru, madonca, zakaj ne moremo kdaj pa kdaj tudi mi? Je zares tako težko na trenutke ostati sam? Morda marsikoga bolj od korone plaši možnost, da bo v tišini samote zaslišal lastne misli ... Ampak v redu, ljudje smo gensko projektirani tako, da smo družabna bitja, zato moramo tiščati glave skupaj in lesti drug drugemu v usta celo takrat, kadar nam grozi potencialno nevarna okužba. V redu, če nam je toliko do druženja s soljudmi, zakaj ne razmišljamo vsaj o zdravju tistih, s katerimi se pajdašimo in ki so nam potemtakem po definiciji nadpovprečno pri srcu? Zakaj, za božjo voljo, se tista slaba polovica Slovencev, ki se noče cepiti, ne cepi vsaj zato, da bi svojim bližnjim prihranila nevšečno bolezen? Po eni strani družabnost za vsako ceno, po drugi pa popolno pomanjkanje altruizma in upoštevanja drugega – no, kaj takega zares lahko najdeš samo pri nas.

Mogoče, mogoče je tako zato, ker je na ubogljivem upoštevanju priporočil stroke vsaj na videz nekaj ovčjega, v nasprotovanju nošnji maske, cepljenju in (verjetno) umivanju rok pogosteje kot za zapovedane cerkvene praznike pa morda vsaj nekateri vidijo pokončno držo, aktiven upor proti kaj ti vem čemu. Problem s korono je namreč ta, da smo soočeni z njo docela nemočni; ljudje nismo radi nemočni; če torej korono zanikamo in se upiramo omejitvam, katerih dosledno upoštevanje bi morda celo kaj pomagalo, se nam zdi, da smo nekaj naredili. Da imamo še vedno možnost odločati o lastnem življenju. Ne slepite se, miški; pravica do odločanja o lastnem življenju vam je bila odvzeta že v trenutku, ko ste se rodili. (Po pravici povejte: ko bi res smeli odločati o lastnem življenju, ali bi opravljali službo, ki jo opravljate za ljubi kruhek, ali bi bili raje na Karibih?) V primerjavi s tem, kar nam dela kapitalizem, je to, kar nam z ukrepi dela vlada, malenkost. Zatorej si nataknite masko na gobček in pamet v glavo, kajti če boste umrli zaradi bentenja čez ukrepe, v prihodnje ne boste mogli bentiti čez kapitalizem. To pa bi bila škoda.