Igralka in režiserka, ki se boji apatije

Pri njem: Glas Nine Simone. Pagat ultimo. Seks. Ko ti nekdo posodi knjigo. Ko nekdo dejansko prebere knjigo, ki mu jo posodiš. Plavati gol. Pri njej pa: Crtljanje v avtodomu nekje na Norveškem, medtem ko zunaj divja nevihta. Nočni maraton Netflixa v dvoje. Otroški smeh. Dobra pesniška zbirka. Pogovarjanje ob kaminu. Prvi seznam reči, zaradi katerih je vredno živeti, nastaja v predstavi Vse sijajne stvari, ki jo je režirala in ki je ravnokar doživela premierno uprizoritev v SNG Drama Ljubljana, drugi je njen osebni.

V monodrami Duncana Macmillana Uroš Fürst odigra moškega, ki želi s sestavljanjem seznama malenkosti, ki nam lepšajo vsakdan, samomorilni materi vrniti voljo do življenja. »Predstava je tih opomnik, kako pomembna je vloga empatije, tudi pri razumevanju socialne stigme,« pravi igralka in v zadnjem obdobju tudi režiserka Nataša Barbara Gračner (rojena leta 1969). To je že njena šesta režija, pripravlja se na sedmo v koprskem gledališču. »Veliko igralcev začuti potrebo, da prestopi na mesto, kjer lahko iz širšega zornega kota konceptualno zaobjame celotno zgodbo,« pove. »Igralec ima manj manevrskega prostora, ker kreira zgolj svoj lik, celota predstave pa je vedno v domeni režije. Morda pa gre le za logično razvojno pot.«

Predstavo Vse sijajne stvari je torej spremljala med občinstvom, na dan po izidu tokratne številke Mladine pa bo spet stala pod odrskimi žarometi, kjer smo je najbolj vajeni: v predstavi Cement, ki je bila spletno uprizorjena že spomladi, zdaj pa bo v ljubljanski Drami odigrana še v živo, upodobi Dašo, žensko, ki se je predala Revoluciji, njena zveza pa propada. Drama Heinerja Müllerja se sicer naslanja na čas po ruski oktobrski revoluciji, a kot pravi, je trenutno stanje sveta, v katerem lahko začutimo skorajšnji propad civilizacije, nevarno podobno takratnemu. »V svojem malomeščanskem minimundusu napadamo vse, kar ne sodi v naš ideološki kodeks, pa vendar nekje blizu, morda za vrati ob našem stanovanju, nekdo nima za košček kruha.«

Ob vživljanju v lik Daše se je med drugim spraševala, kako človek zadovolji svoja radikalizirana prepričanja in hotenja, ne da bi s tem ljubljeni osebi povzročal bolečino. Ali pa, kaj pomeni predaja in koliko časa vztrajati v odločitvah, ki nosijo grozljive posledice. Moramo res zakleniti vrata in glave ter prestrašenih oči čakati med mrzlimi stenami stanovanj, da na polkna potrka svoboda?

»Vame se je naselilo občutenje, ki človeka scela ohromi. Ta pripravljenost na vojno stanje srhljivo podobno preveva naš vsakdan.« Priznava, da jo trenutni čas navdaja z občutkom, da se je izgubila, četudi se ima za dokaj hrabrega človeka. »V blodnjaku, v katerem se poveličujeta patološki narcisizem in brezvestni individualizem ter prestopa rubikon normalnosti, je izkustvo negotovosti točka, ki najbolj straši. Preveva me občutek, da zbegana stojim na robu Niča in čakam, da mine. Vsa moja življenjska vnema je izpuhtela. In ne trudim se preveč, da bi jo zadržala, ker ne vem, komu verjeti. Prostor resnice se mi je spodmaknil. Ukradli so mi ga. In zato me naseljujejo žalost, grenkoba in apatija. Te zadnje pa se najbolj bojim. Ker mi je tuja.«

In ni edina – entuziazem umetnikov ob nenehnih rezih v kulturni sektor in omalovaževanju kulture in umetnosti upada vse od začetka pandemije. »Če ti nekdo vztrajno dopoveduje, kako nepotreben si, počasi to tudi verjameš, kajne?« Sama si bivanja brez umetnosti kljub vsemu ne zna predstavljati – pa ne le kot ustvarjalka, tudi v prostem času ji poleg družinskih trenutkov, potovanj in kulinaričnih razvajanj najbolj osmišlja in bogati življenje. »Je gonilna sila kreativnosti, inovativnosti, drznosti, kritike in odprtosti. In ker z umetniško imaginacijo dosežemo svet drugega, ukinjamo egocentrične fantazije o samem sebi kot središču sveta, kar prav gotovo poglablja etično zavest. V prostoru absolutne svobode se lahko razpreš in obenem počutiš varno, pa četudi pluješ med utopičnim in kaotičnim. To pa je v teh časih čisti balzam za dušo.«

V letih prisotnosti v slovenskem igralskem prostoru je dosegla malodane kulten status: velja za eno najboljših in najbolj nagrajevanih slovenskih igralk, tako v resnih kot v komičnih vlogah, pa tudi na filmu in v serijah. Takoj po študiju je dobila ponudbe več gledaliških hiš, ki so si takrat še lahko privoščile, da v svoje ansamble redno vključujejo novopečene igralce, in izbrala Slovensko mladinsko gledališče, to pa zaradi predstave v režiji Eduarda Milerja, takratnega umetniškega vodje Mladinskega, ki jo je kot najstnica videla v Gledališču Glej. Danes je članica igralskega ansambla SNG Drama Ljubljana ter profesorica za dramsko igro in umetniško besedo na AGRFT. V bližnji prihodnosti jo bomo videli zaigrati kar v dveh predstavah, ki ju režira Ivica Buljan – eno je predstava Party v matičnem gledališču, druga pa Kdo se boji Virginie Woolf? v Mini teatru, v kateri bo igrala glavno žensko vlogo, Marto, česar se že izjemno veseli.