Kevin Barry: Mesto Bohane

+ + + +

Najlepše mesto na svetu

Mestu Bohane dajejo nezgrešljivo atmosfero kužne izparine iz reke, po kateri je dobilo ime. Obkroženo je s sipinami, na katerih živijo divja in skoraj predcivilizirana ljudstva s svojimi divjimi obredi in oblikami suženjstva, pa tudi nekakšni rovtarji, ki bi se radi polastili mestnega blišča; tega sestavljajo kadilnice gandže, kupleraji in vse, kar obljublja zadetost in pozabo. Vse to je prizorišče vesterna. Oziroma grške tragedije. Sentimentalne zgodbe o ljubezenskem trikotniku, ki se vleče že četrt stoletja. Irski pripovednik Kevin Barry (1969) namreč surov prikaz družbe na sredini 21. stoletja nalašč žanrsko kodira in pri tem uporabi cel šop ključev.

Glavno dogajanje je nekakšna melanholija, povzročena z izgubo in nostalgijo po obdobju izpred kakšnih tridesetih let, ko je čas postal »izgubljen«. Takrat so se osuli proizvodnja, rokodelstvo in dobro staro žuranje ob pivu in kakšnem takratkem, zamenjale so jih bande in cenena zabavišča, čeprav je še kdo ribolovec ali pa mesar, ampak takšni so redki.

V to leglo grešne zabave in kitajskih opijskih kadilnic, založenih s surovino z velikanskih makovih polj nad mestom, prispe lokalni frajer in nekdanji operativni šef mafijske in nasilniške skupine, ki je zaradi ljubavnih jadov odšel. Pričakujemo, da se bo za izbrankino srce spopadel z novim šefom bande. Posebej, ker so časi napeti – na eni strani so rovtarji v krvni osveti, na drugi tetovirani in s kitami opremljeni divjaki s sipin, ki za kolaboracijo zahtevajo delež pri nelegalnih poslih, in potem je nekaj klanja in kakšno obešanje. In kaj dene na to Ablast, kot ji reče NB, narod blesavi? Nič, njeni reprezentanti, policaji, imajo za enega od simbolov itak Judežev cekin in potem zvesto gledajo stran. Vsaj večinoma, ker toliko že gledajo, da vedo, od česa stran.

Barry svoje vizije družbe prihodnosti ni spisal samo žanrsko premešano, temveč tudi v malo rabljenem dialektu in sociolektu proletariata iz Limericka in Corka, ki sta v literaturi manj zastopana. Prevajalka Alenka Jovanovski je potem to prevedla v nekakšno širšo celjščino in včasih se nam v spominu poblisknejo kakšne poznane knapovske, nekaj tega je popisal recimo Peter Rezman v svoji prozi o rudniško devastiranih okoljih.

Takšen radikalno regionalno in socialno obarvan govor, ki se mu je treba kar malo privaditi, pa zgodbo o propadu ene tolpe in vzniku druge spravlja v drugačno lego. Predvsem je regresija tudi jezikovna, neposrednost pa neverjetna. Ljudje so v občevanju, kadar se ravno ne zapeljujejo, pretežno konfliktni, tudi zato, ker gre za različno rangirane in hierarhično postavljene kriminalce. Nekako tipična, kot pri Sorokinovih opričnikih, je religiozna gorečnost nekaterih; da se je oprimejo tisti, ki so se prej oprijeli že noža ali mlatilne verige, je samo eden od religijskih paradoksov.

Močno, udarno, jezikovno zahtevno in deloma na karikaturi, kadar gre za oblačilno kulturo in kulturo sploh, spisano čtivo o našem času, ki morda ni še čisto izgubljen.