Naslov: beograjski roman: Dragan Velikić

+ + + + +

Roman o Beogradu skozi spomin njegovih prebivalcev.

Ko so Ogri v 12. stoletju porušili Beograd, so iz njegovih kamnov zgradili Zemun. Avstrijci so med prvo veliko vojno ulili bronasti kip Franca Jožefa in ga hoteli postaviti na Kalemegdanu. Po vojni so ga našli domačini in oblast ga je prelila v zvon kalemegdanske cerkve. Ta princip recikliranja teče v vseh segmentih: tako kot si je partijska nomenklatura po letu 1945 prilaščala vile, tako si jih zdaj novi kriminalci. Toda roman, ki ima sicer sociološke vsebine, je osebna zgodba junaka s posebno potezo – vsako leto živi življenje enega izmed znamenitih pisateljev: enkrat je na sledi Ivu Andriću, drugič Dragomirju Brzaku, spet drugič Konstantinu Kavafisu etc. Se zazdi, da beži pred seboj, a nasprotno – miniti je moralo četrt stoletja, preden je spoznal, kaj bi sploh rad. No, nekoliko mu je pomagalo, da je pri petdesetih odšel iz družine na svoje.

Mesto, ki se vseskozi sestavlja na novo, in v njem enako romaneskni lik. Če se ukvarjaš z zgodovino, je lažje, saj imaš pri roki zgled univerzitetnega profesorja, ki ga je partija po okupaciji odstranila z univerze in mu odvzela državljanske pravice, njegova družina pa se je preživljala s prodajo knjig iz domače knjižnice. Še bolje, če se v hišnem dvigalu zatakne klavstrofobična dama, ti pa zmoreš ustaviti histerijo in se zdiš kot heroj. A vmes moraš na pot brskanja po skrivnostih svojih prednikov, na novo prehodiš mladostne in zrele čase, da spoznaš sebe. Jasno v družbi z bizarnimi življenjepisi nekdanjih prebivalcev Beograda. Denimo nadrealista, ki je vojna leta preživljal v letoviškem hotelu skupaj z nemškimi oficirji, po zmagi pa obračunaval s kolaboranti.

Lavreat Vilenice v odlični izdaji.