Abba: Voyage

+ + +

Dobičkonosna industrija nostalgičnega recikliranja je obrodila še en visokoproračunski reboot, tokrat na polju vintidž pop šlagerjev. Člani legendarne švedske zasedbe Abba na začetku prihodnjega leta napovedujejo londonsko rezidenco koncertnih spektaklov, na katerih bodo nastopali kot hologrami – oziroma »abbatarji«. Da bi bili ti koncerti še vznemirljivejši in spektakularnejši, so se prvič po devetintridesetih letih zbrali v studiu in posneli nekaj novih skladb. Studijske seanse so ponovno zanetile iskro ustvarjalnosti in namesto peščice skladb – ki bi, roko na srce, povsem zadoščala – je nastal nov dolgometražni album, naslovljen Voyage.

Plošča takšno ime nosi zato, ker naj bi bila ponovna združitev skupine, kot pravi njen najstarejši član Björn Ulvaeus, »potovanje po neraziskanem ozemlju«, a pravzaprav je bil teren, po katerem se zasedba sprehaja na novem albumu, že pred desetletji raziskan do zadnjega kotička. Seveda nihče ne pričakuje, da bi Abba po štiridesetih letih posnela kaj svežega ali sodobnega – kaj takšnega bi zveste oboževalce verjetno prej razburilo kot navdušilo, člane benda pa nemara celo osramotilo –, toda zasedba je na novi plošči tako močno zazrta v preteklost, da na trenutke zveni kot upokojenski cover-bend – kakor bi Abba preigravala nedodelane priredbe svojih starih neizdanih skladb, ki zaradi vprašljive kakovosti niso pristale na studijskih izdelkih. Če bi sofisticirana različica umetne inteligence za skladanje glasbe preučila kvartetov opus in na podlagi analize gradiva ustvarila zbirko generične računalniško generirane glasbe, bi ta verjetno zvenela precej podobno kot Voyage. V kontekstu bogate diskografije legendarne zasedbe je novi album torej le odvečna fusnota, ki fenov sicer ne bo užalila, nobenega dvoma pa ni, da se bodo na hologramskih koncertih razveselili predvsem starih klasik.

Čeprav se Abba ni ponovno združila zaradi želje po dobičku – švedski pop velikani seveda tudi v pozni jeseni pestrega življenja sedijo na neizmernem bogastvu –, poslušanje plošče Voyage pusti podobno grenek priokus kot razne hollywoodske cash-grab reprodukcije že znanega gradiva, ki zadnje desetletje krasijo vrhove lestvic najbolj gledanih filmov. Voyage je pravzaprav glasbeni ustreznik Disneyjevega molzenja franšize Vojna zvezd: zanaša se na preverjene formule in na sentimentalnost občinstva, za die-hard fene je vznemirljiv in zabaven album, a je, gledano širše, popolnoma odveč. Sicer k sreči ni dovolj porazen, da bi kakorkoli omadeževal bendovo brezčasno zapuščino, toda z »izvornim gradivom« se še zdaleč ne more kosati.