»Kamorkoli pogledam, vidim Triglav«

Emil Kozole, oblikovalec v (z veliko Brumnovo nagrado dvakrat nagrajenem) studiu Ljudje ter docent na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, je po novem tudi zbiratelj. A to ni tipičen zbiratelj, ki bi se lahko pobahal na primer z zbirko »brošk, znamk, značk, prtičkov ali starega filigrana« – ne, Kozole na svojem disku v rahlo obsesivni maniri zbira logotipe, ki jih krasi motiv Triglava. Teh je namreč v »obtoku« mnogo več, kot bi pričakovali.

Ko je pred tremi leti v simbolih državnih ustanov iskal vizualne reference za oblikovanje naslovnice tretje plošče glasbene zasedbe Matter, imenovane Troglav, je spoznal, da se motiv našega gorskega ponosa pojavi tako rekoč v vsakem drugem logotipu, ki nastane na naših tleh. »Ko človek kupi nov avto, začne isti model vozila videvati vsepovsod, v moji zgodbi pa se je podobno zgodilo z motivom Triglava. Prišlo je do nenavadne poklicne deformacije: kamorkoli pogledam, vidim Triglav,« pravi Kozole.

Včasih je motiv upodobljen na bolj očitni ravni – denimo v slovenskem grbu, zaščitnem znaku Osvobodilne fronte (OF) ali logotipu slovenske vojske –, včasih pa mnogo bolj pretanjeno, na prvi pogled skoraj neopazno. V logotipu podjetja za zasebno varovanje Sintal je denimo upodobljen v negativu. »To je ključno!« navdušeno pravi Kozole ob občudovanju Sintalovega simbola. In doda: »Vsak dan gledaš razne triglave, pa jih sploh ne prepoznaš.« Morda boste poslej tudi sami postali bolj pozorni na vseprisotnost zaščitnega znaka slovenstva – petkrat prelomljene premice, ki nas resnično čaka na vsakem vogalu.

Kozoletova fascinacija se je sčasoma razvila v zbirateljsko-umetniški projekt, ki ga zdaj obeležuje ravnokar izdana monografija Arhiv Triglav, zbirka izbranih logotipov in analiz tega lokalnega oblikovalskega fenomena. »Moja zbirka še naprej raste iz dneva v dan,« pravi avtor, saj »ne mine dan, ko mi eden od prijateljev ali znancev ne pošlje triglava, ki ga doslej še nisem našel, in ne mine dan, ko ga ne najdem sam, pa naj bo to na kakšnem pozabljenem občinskem oglasnem panoju sredi Dolenjske ali pa na uradnem simbolu kakšne obskurne institucije.« Kozole bo z zbiranjem znakov, ki je pravzaprav kot nekakšno Sizifovo delo, na neki točki vseeno rajši prenehal, saj se mu »o Triglav že sanja«, in se v tem kontekstu pošali: »Podobno kot Irwini že trideset let na sto in en način reproducirajo tiste križe, bi lahko jaz te triglave zbiral do konca svojih dni in iz Arhiva Triglav naredil neskončen, življenjski projekt.«

Doslej je zbral že več kot štiristo triglavov in večji del svoje kolekcije vključil v lično oblikovano knjigo, ki obsega kar 240 strani. Uredila jo je Zala Velkavrh, nekdanja članica studia Ljudje in ena od predstavnic urbanističnega kolektiva Prostorož. Analize oblikovalskega fenomena Triglav sta ob Kozoletovem uvodu prispevala še Denis Adanalić, sodelavec Radia Študent, ki se je v besedilu osredotočil na domoljubne podtone motiva, in Nejc Prah, eden najvidnejših slovenskih oblikovalcev mlajše generacije in lanski prejemnik nagrade Prešernovega sklada, ki se je v knjigi kot pisec preizkusil z likovno analizo našega najprepoznavnejšega simbola.

Knjiga se začne z verzom legendarnega ljubljanskega raperja SamoBorisa, ki pravi: »Slovenci so ponosni na Triglav, k da so ga sami zgradil.« Porogljivi citat slikovito odraža eno od temeljnih poant Kozoletove monografije, ki o Triglavu razmišlja kot o simbolu identitetne krize slovenskega naroda. »Kot mlad narod nimamo referenc, na katere bi se lahko naslonili. Ideja slovenstva oziroma naše narodne identitete je nekaj tako mladega in nedefiniranega, da je edina stvar, na katero se lahko simbolno opremo, neka ’faking’ gora,« smehljaje pravi Kozole. Oziroma kot je pred leti v besedilu Narava kot politika: Motiv Triglava v grafitih in street artu zapisal Mitja Velikonja, profesor in raziskovalec na katedri za kulturologijo Fakultete za družbene vede v Ljubljani: »Dejstvo je, da se je slovenski nacionalizem v pomanjkanju drugih referenc – ni bilo slavne zgodovine, visoke kulture, pomembnih voditeljev, religijske drugačnosti, ekskluzivnega etničnega ozemlja, torej čisto nič izjemnega – konstruiral na osnovi jezikovnih in naravnih posebnosti. Skratka: na nečem je bilo pač treba graditi izjemnost svojega naroda, pa četudi je to – sarkastično rečeno, iz obupa – gola narava.« Kozole ugotavlja, da smo do motiva Triglava lahko tudi nekoliko kritični, saj »pogosto deluje tudi kot nacionalističen simbol. Nekateri bi na tem mestu rajši uporabili izraz ’patriotski’, saj resnično nosi idejo slovenstva, a pogosto se za triglavi skriva sentiment ’naše, vaše’, česar se moramo zavedati.« Hkrati pa opaža, da je simbol paradoksalno precej odporen proti ideološkosti: »Triglav je postal izrazito ljudski simbol, vkomponiran je v vse živo, od simbolov skrajno desnih političnih skupin prek simbola petkovih protestov do simbolov športnih zvez. Ne predstavlja enotne ideje o tem, kaj Slovenija je, saj se ta pomen razlikuje od posameznika do posameznika. Čutimo ga torej kot nekaj ideološko nezaznamovanega, kar je zelo pomembno: to ni na primer striktno patriotski, marketinški, državni ali avtoritarni simbol, temveč preprosto ’naš’ simbol.«

Kozoletova fascinacija nad motivom Triglava v veliki meri izhaja iz ljudskosti tega simbola – ter iz kontrasta med amaterskimi in profesionalnimi izvedbami oblikovalskih izdelkov, ki jih krasi podoba troglavega vrha. »Amaterskih dizajnov, ki vključujejo motiv Triglava, je resnično največ, saj ima vsako lovsko ali planinsko društvo svoj znak. Ogromno je domačih, ljudskih dizajnov, ki jih izvedejo prijatelji, bratranci, tiskarji in podobno, po drugi strani pa je seveda prisotnih tudi veliko profesionalnih, akademskih dizajnov, in ravno ta kontrast zelo zgovorno priča o naši vizualni krajini,« pravi Kozole in pove še, da se v knjigi ni »želel postaviti v superiorno akademsko pozicijo ocenjevalca dobrega in slabega. Želim preprosto prikazati, kaj definira našo vizualno identiteto.« Zato poudarja, da pravzaprav ne govorimo o »amaterizmu«, temveč o »ljudskosti«, saj so »naredi sam« oblikovalski izdelki »po eni strani šlampasti in kičasti, po drugi strani pa zelo topli, zabavni in vznemirljivi – v nasprotju z dodelanimi akademskimi dizajni, ki so pogosto precej suhoparni«.

Z večplastno analizo morja triglavov se je avtor pravzaprav spraševal, kaj je tisto, kar definira slovensko oblikovanje. »Ko govorimo o švicarskem, italijanskem ali nemškem dizajnu, vemo, za kaj gre. Je po drugi strani slovensko oblikovanje sploh pojem? Ali lahko sploh opredelimo njegove atribute, karakteristike ali identiteto?« se sprašuje in smehljaje ugotovi: »Edini skupni imenovalec slovenskega oblikovanja je petkrat zlomljena črta, ki simbolizira Triglav.«

Kozole poudarja, da akademska oblikovalska srenja pravzaprav poskuša aktivno opustiti uporabo troglavega motiva, saj se želi zavestno distancirati od amaterskega oziroma »ljudskega« dizajna: »Od osamosvojitve države so oblikovalci želeli najti nove simbole, ki bi bili bolj sodobni, manj klišejski. Studio Marketing je v sklopu promocijske kampanje ’Slovenija, moja dežela’ želel uvesti lipov list, potem so tu še na primer zvezde celjskih grofov, kura in karantanski panter, ki pa v resnici nima nobene zveze s slovensko zgodovino. A vsi poskusi so bili zaman: na koncu vedno prevlada Triglav.«

Knjiga:
Emil Kozole: Arhiv Triglav
Založba: Ljudje, 2021
Kje: arhivtriglav.si
Cena: 45 €