Pred točko preloma

Janko Lorenci

19. 11. 2021  |  Mladina 46  |  Kolumna

Na podnebnem vrhu v Glasgowu je krožil tale vic. Pogovarjata se planeta, prvi prelepo moder, drugi umazana rjava krogla. Kaj se ti je zgodilo, reče čudoviti planet. Imel sem homo sapiensa, reče grdi. Ne skrbi, ne traja dolgo, pravi modri planet.

Morda res ne traja. Zadnjih 11 tisoč let vlada na Zemlji, čudoviti modri krogli, stabilno podnebje, ki je omogočilo razvoj človeštva vse do današnje civilizacije. Zdaj grozi, da bo človek, ki spušča v ozračje preveč toplogrednih plinov, to stabilnost prekucnil in se pogubil. Nevarnost je akutna, temu je bilo posvečenih že 26 podnebnih svetovnih vrhov, zadnji v Glasgowu. Končal se je značilno: prinesel je nekaj malega dejanskega napredka, veliko lepih obljub, stanje okolja pa je znova slabše, časa za odrešilno ukrepanje še manj.

Podnebni vrhovi so zvest odraz siceršnjega ravnanja z naturo. Okoljsko politiko zaznamujeta dve oznaki – premalo, prepozno. Primer: obnovljivi energetski viri se naglo večajo, še hitreje pa narašča poraba fosilnih goriv. Zato se ozračje neusmiljeno segreva, države pa naftne družbe še naprej izdatno financirajo, jim omogočajo bajne dobičke in perverzno uničujejo prihodnost.

Tako deluje ves svet. Države so lahko demokratične, diktature in vse vmes, vsem pa je skupen kapitalizem. Zanj je značilno vsaj troje – izkoriščanje, koncentracija bogastva in pa rast, ki dobičke privatizira, tveganja pa socializira. To ni nič novega – take so bile vse ureditve od izuma poljedelstva. Toda v kapitalizmu je rast z industrijsko revolucijo, napredkom znanosti in tehnologije in množenjem prebivalstva dobila tako velikanske pospeške, da je trčila v meje obremenljivosti planeta. Ta pa ne raste.

Zato je govorjenje o zeleni rasti iluzija in blef. Kapitalizem brez rasti ne more, z njeno pomočjo se, trd kot je, ohranja pri življenju; bogatim omogoča dobičke in kopičenje bogastva, nekaj pa prinese tudi navadnim ljudem, množicam. Toda s svojo rastjo (triodstotna letna rast pomeni v 20 letih podvojitev in takih podvojitev je bilo že veliko) preprosto ni združljiv z zdravjem planeta, s tem pa ne s preživetjem civilizacije, kakršno poznamo. Torej je zrel za ukinitev.

Ta čas se to kaže kot nemogoče in za mnoge celo nedemokratično, saj še prevladuje zgrešeno prepričanje o (liberalni) demokraciji in kapitalizmu kot siamskih dvojčkih. Dejstvo je tudi, da je kapitalizem trdoživ. Razlogi so vsaj trije. Prvič, je v interesu bogatih in vplivnih, se pravi kapitala in politike. Drugič, množice so večinoma ponotranjile njegove zapovedi in vrednote (tekmovalnost, privatizacija, vsak je svoje ne-sreče kovač …). Tretjič, zanj ni jasnih alternativ.

Vse to mu daje mogočno inercijo in nedotakljivost. A okoljska grožnja ga resno problematizira. Ekološka ogroženost je prešla v javno zavest, povsod vznikajo zelena gibanja in stranke, strah postaja tudi bogate.

To so pozitivni, a bolj psihološko-politični, ne pa dejanski premiki, ki so jih politiki in gospodarstvu vsilili predvsem mladi (na planetu jih je 2,5 milijarde in najbolj ogroženi so). Scela pa pritisk od spodaj ostaja prešibek in neenoten, saj se večina noče odreči ugodjem potrošništva. Tu je tudi problem različno razvitega, tekmujočega sveta. Za okoljski zasuk pa je nujna planetarna solidarnost.

Zato bo korenite spremembe najverjetneje izsililo šele stopnjevanje naravnih katastrof. A tu je težava, sestavljena iz egoizma, fatalizma, lahkomiselnosti in negotovosti: spremembe okolja, te velikanske vezne posode, so praviloma počasne, potem pa nenadoma doživijo točko preloma in vzpostavi se novo ravnotežje, ki je lahko nepopravljivo in za človeštvo nevarno ali celo usodno. Kdaj točka preloma nastopi, ne vemo. To velja za ozračje, oceane, vegetacijo … In ker z ukrepi, ki bi lahko to časovno izmuzljivo točko (npr. zvišanje temperature za več kot dve stopinji Celzija) preprečili, nenehno odlašamo, bo dogledna prihodnost ena sama negotova, živčna tekma s časom in tveganji.

Položaj je tragikomičen: zavedamo se nevarnosti, lahko bi jo preprečili, vendar še naprej živimo po starem. A to je življenje na puf, na račun okolja, brez katerega ne moremo, in prihodnjih generacij, zaradi katerih kot vrsta smo. Distopični svet, ki ga brez radikalnega zasuka napoveduje znanost, pa bo doživelo tudi veliko že zdaj živečih.

Položaj zahteva hitro zmehčanje in opustitev kapitalizma. A kam iz njega? Gotovo ne v površno posodobljen socializem ali celo fevdalizem, saj sta oba temeljila na enakih principih, ampak v postkapitalizem. Pojem je meglen, a njegove osnovne predpostavke se zdijo jasne: večja enakost, planetarna solidarnost, konec nenehne materialne rasti. Prehod vanj si je načeloma mogoče zamisliti, če bi se spremembe dogajale na mnogih področjih hkrati – s prosvetljevanjem množic, spreminjanjem zasebnega bogastva v javno, s prehajanjem na varnejše vire energije, z drugačnim življenjskim slogom, z napredovanjem tehnologije, s sodelovanjem zelenih skupnosti (gibanj, mest, pokrajin, najbolj ogroženih držav …). Vse to, kot rečeno, pod surovim pritiskom naravnih nesreč in množic v stiski, tolikšni, da bo katastrofalna neodgovornost politike sprožila silobran, množično nepokorščino, nekakšno preživetveno ekorevolucijo.

Gledano realno je lahko nadzorovan prehod v postkapitalizem samo postopen. To pomeni, da nas lahko na poti vanj doleti usodna, nepopravljiva točka preloma. Ta grožnja, neprimerno hujša od epidemije, nam že visi nad glavo in v takem položaju sta najslabša vseh drž fatalizem in sprijaznjenost s statusom quo. Okolja in sebe ne bomo rešili, če ne bomo spremenili družbe. Polomija vrha v Glasgowu govori, prvič, v kako nevarnem, zavoženem sistemu živimo in, drugič, da vic z začetka morda že postaja resničnost.