Ilustratorka, ki besedilu pusti, da pride v ospredje

Na 14. Slovenskem bienalu ilustracije je pravkar prejela plaketo Hinka Smrekarja za minimalistične črno-bele ilustracije v knjigi Toona Tellegena Jež in samotni občutek. Njena predhodnica, knjiga Čriček in temačni občutek, ji je leta 2019 prinesla bienalno Levstikovo nagrado, ki jo je letos dobila ponovno, tokrat za živopisane ilustracije v slikanici Obisk Gaje Kos. Ta dela so dober prikaz dveh polov ustvarjanja Ane Zavadlav, ki bo prihodnje leto kandidirala tudi za mednarodno spominsko nagrado Astrid Lindgren: na eni strani barvite ilustracije, kakršne riše tudi za reviji Ciciban in Cicido, na drugi dovršene črno-bele risbe, krokiji, ki pogosteje krasijo zahtevnejša besedila.

Te risbe so navidez preproste, a vanje gre ogromno premisleka in načrtovanja. Takšne so ilustracije, ki jih trenutno pripravlja za Italijanske pravljice, izbor kultnega italijanskega postmodernista Itala Calvina – izšle bodo prihodnje leto. To so pravljice za sladokusce, pravi, ustvarjanje ilustracij zanje pa ni mačji kašelj. »Dogajajo se v temačnih svetovih, ob tem pa niso umeščene v specifičen čas ali prostor. Zato je moje delo to, da z ilustracijo pripravim prostor za besedilo, da se lepo ’usede’ noter in se tam odvije. Ko se človek po tem spet znajde v bolj oprijemljivem svetu, denimo ko riše za Ciciban, si kar malo oddahne,« pove z nasmeškom.

Vseeno rada počne oboje in se ne obremenjuje preveč z vprašanjem, kakšna ilustracija je zares »njen stil«. »Ravnam se predvsem po besedilu, pustim mu, da pride v ospredje. Razmišljam, kaj bi določeni zgodbi ustrezalo, kako bi jo odprla, razširila ... ilustracija ne sme pojesti besedila.« Pri Tellegenovem Čričku se ji je denimo zdelo, da so čustvena stanja literarnih junakov tako »finčkano opisana«, da jim česa več kot drobcene črno-bele ilustracije ne more dodati. Pri Obisku pa je bilo ravno obratno – ker je besedila malo, je čutila, da mora ob tekstu peljati še svojo likovno zgodbo, ki mu bo omogočila, da se odpre v celoti. Rada ima podobe, ki niso na prvo žogo. »Risanje srečne družine pri večerji se mi zdi precej dolgočasno. Takrat poskusim obrniti perspektivo: kaj se dogaja pod mizo, so si sezuli copate, imajo kakšnega mačka ... risanje črička, ki se pogovarja s slonom, mi je v veliko večji izziv.«

Izhaja iz družine fotografov, s fotografijo so se ukvarjali dedek in oba starša. Odraščala je (rojena je leta 1970) med portreti, prizori s počitnic in potovanj. »Dedek je slikal na plošče, fotografije so bile vložene v modre kuverte z natančnim napisom, kaj je v njih. Vse skupaj se mi je zdelo nekakšna čarovnija.« Da bi šla še sama po tej poti, ni razmišljala, čeprav je v mladosti posnela nekaj fotografij; verjetno tudi zato, ker mora biti fotograf precej v interakciji z ljudmi, njej pa je ljubše, če lahko ustvarja v miru. A gotovo jo je družinsko ozadje navdušilo za ukvarjanje s podobami. Najprej za slikarstvo, iz katerega je diplomirala na ljubljanski likovni akademiji; potem za grafiko in nazadnje za ilustracijo, ki jo je začela že na specialki iz grafike vse bolj zanimati. »Zdelo se mi je, da moraš, če si slikarka ali grafičarka, svoje delo ves čas utemeljevati in zagovarjati pred strokovno javnostjo, meni pa to ni preveč ležalo. Ilustracija mi je v tem smislu ponujala nekakšno zavetje.«

Ilustrator potrebuje posebno senzibilnost – poleg občutka za podobe in obrtniškega znanja ga mora odlikovati še občutek za zgodbo, kontekst. Znati mora tudi odmisliti umetniški ego, saj pri vsakem projektu sodeluje z avtorjem in tudi z urednikom. »To mi je pravzaprav bolj všeč, kot če bi bila pri neki sliki prepuščena sama sebi – potem obstaja nevarnost, da dela nikoli ne zaključiš,« pravi Ana Zavadlav. Kot ilustratorka pretežno za otroke, ki slovijo kot najbolj iskreno občinstvo, ima še ta privilegij, da lahko od njih kadarkoli dobi nefiltrirana mnenja o svojih risbah. Ko je bil njen danes osemnajstletni sin Izidor (ima še desetletno hčer Veroniko) otrok, ji je nekoč denimo očital, da ilustratorji ne znajo risati platišč na avtomobilskih gumah, na dogodkih v živo pa je že slišala tudi, da so kakšne malo bolj strašljive živali, kot so njeni Zmerjavci, »grdi«. Z otroki ima dobre izkušnje, med njenimi obiski po šolah so je vedno veseli, zanimajo se tudi za njen delovni proces.

In kakšen je? Z manj zahtevnimi ilustracijami mimogrede »opravi« v kuhinji, kjer ima improviziran atelje, za kaj večjega pa se mora osamiti in izredno hvaležna je, da obstaja prostor, kamor se lahko umakne: družinska hiška na Krasu. »Tam navadno preživim tri dni, delam kot nora in sem popolnoma odsotna od vsega, kar doma ni mogoče. Ne vem, ali zato, ker sem ženska in mama in me razjeda krivda, če ne skrbim za dom ... občudujem tiste, ki to zmorejo, a sama se lahko v celoti posvetim samo družinskemu življenju ali samo ustvarjanju. Tako da potrebujem tistih nekaj svojih dni na Krasu, potem pa sem doma lahko ’normalna’ in skrbim za gospodinjstvo. (smeh)«