Morena

Do zadnjega diha.

Po morju plavata 16-letna Julija (Gracija Filipović) in njen oče, Ante (Leon Lučev), ki se nenadoma potopita in naskočita moreno, za katero je znano, da se ne pusti ujeti – da bi se osvobodila, se je pripravljena celo požreti. Julija je morena, ki se skuša osvoboditi. Oče, ki obvlada vseh petdeset odtenkov patriarhalnega terorja, je avtoritativen, grob, zatiralski, posesiven, tiranski – primer toksičnega moškega. Mama Nela (Danica Ćurčić), prav tako njegova ujetnica, še vedno lepotica, ne govori veliko, Morena tudi ne – oče je ta, ki daje in jemlje besedo. Zaklenil ju je nekam na idilične, rajske Kornate, kamor pripotuje Javier (Cliff Curtis), živahni bogataš, Nelin nekdanji ljubimec, ki hoče tam kupiti zemljišče in ki ne prebudi le Nele, temveč tudi Julijo, ki je prepričana, da z materjo »zaslužita boljše življenje«, in ki iz svoje sobe z daljnogledom špega v tuja življenja, toda njena soba je ječa.

Hrvaška Morena, ki sta jo koproducirala tudi Slovenija in Martin Scorsese in ki je v Cannesu dobila Caméra d’Or, nagrado za najboljši debitantski film, je videti kot reimaginacija eseja Lastna soba (A Room of One’s Own), v katerem je Virginia Woolf leta 1929 poudarila, da ženska potrebuje lastno sobo, ki jo emancipira in opolnomoči. Julija to »lastno sobo« najde le pod morjem. A ironično, pod morjem ne more govoriti, s čimer se izpolni ultimativna patriarhalna fantazija: ženska, ki molči! Nihče ne sliši njenih krikov. Morena, po malem tudi parafraza starih gotskih romanc (Kornati kot Wuthering Heights ali Udolpho), pokaže, da toksična ni le družina, temveč da je toksičen tudi raj – sanje hodijo tja le umirat. (Kinodvor)