Passing

Živi pesek identitete.

Če hočete videti popoln vihar konstruiranja spolne, rasne in razredne identitete, potem si poglejte delikatni črno-beli Passing, ki ga je slovita igralka Rebecca Hall, sicer mulatka (njen ded je bil črnec), posnela po romanu, ki ga je leta 1929 napisala Nella Larsen, mulatka, velikanka »harlemske renesanse«, in ki govori o dveh mulatkah, Irene »Rene« Redfield (Tessa Thompson) in Clare Kendry Bellew (Ruth Negga), nekdanjih sošolkah, ki se po dolgih letih spet nenadoma – v segregiranem hotelu – srečata. Irene, ki je poročena z doktorjem (André Holland), s katerim živita v prestižni harlemski hiši s služabnico (Ashley Ware Jenkins), ima svetlo polt, tako da tu in tam kdo misli, da je belka, kar ji sicer po malem imponira, a tega ne izkorišča, kaj šele zlorablja, zato je še toliko bolj zgrožena, ko ugotovi, da Clare počne natanko to – dela se, da je belka. Še več: poročena je z nič hudega slutečim rasistom (Alexander Skarsgård), seksističnim, patološkim, res toksičnim bogatašem, s katerim ima hčerko (Irena ima dva sinova) in ki nima pojma, da je njegova žena v resnici tudi črnka. Da ima torej dvojno identiteto, a se je odločila, da bo afirmirala svojo belsko identiteto, črnsko pa prikrila, potlačila. V nasprotju z Irene, ki afirmira svojo črnsko identiteto, a nima nič proti, če jo ima kdo za belko.

Toda konstruiranje rasne identitete je negotovo in nestabilno, ker vedno pride v paketu s konstruiranjem spolne in razredne identitete – Irene skuša s črnsko služabnico in družbenim statusom kompenzirati svojo »žrtev«, Clare skuša s svojo obsedenostjo z Irene kompenzirati svojo samozatajitev, ob njunem flirtanju, ki ima pri obeh več kot eno nianso, pa imate stalno občutek, da se bo Passing – film o rasnem, spolnem in razrednem »prehajanju«, vrhunska teatralizacija intersekcionalnosti – zdaj zdaj prelil v Highsmith-Haynesovo Carol. Druga drugi se ne moreta upreti, kakor se film ne more upreti pomenljivim, simptomatičnim tišinam, ki detronizirajo heteroseksualnost, a dajejo obenem slutiti, da se Clare, strastna in svobodna, morda niti ne bi zadovoljila le z Irene. Identiteta – rasna, spolna, razredna – je vedno tako polna skrivnosti, diskriminacij, ljubosumnosti, tesnob, frustracij, tveganj, nelagodij, dvoumnosti, nevarnosti, filtrov, parazitske fluidnosti, zatiranja, melodram, politične ekonomije, prednosti in izbir, da je ni mogoče imeti za nekaj »naravnega«. (Netflix)