The Velvet Underground

zelo za

Rojstvo radikalnega zvoka.

Doku The Velvet Underground, ki ga je posnel Todd Haynes, avtor treh sijajnih biomjuziklov, filmov o Bobu Dylanu (Bob Dylan: 7 obrazov), Davidu Bowieju (Žametne noči ) in K ar e n Carpe nte r ( Supe r -star: The Karen Carpenter Story), je videti kot ekstatični, psihedelični, disonantni, mozaični plaz asociacij, kot kontrakulturni, dobro nasičeni, nasekani, nezadržni kolaž, ki ga je posnel Andy Warhol ali pa kdo iz njegove Factory, a to je logično, saj vizualnih posnetkov benda The Velvet Underground obstaja tako malo (ali pa jih je tako malo preživelo), da Haynesu ni preostalo drugega, kot da se je zanašal na svojo imaginacijo, na svoj lucidni vizualni trans, na »nadomestni« jezik, ko je spletal zgodbo o tem, kako je nastal ta mračni, čudovito radikalni, kultni bend, kako sta Lou Reed in John Cale kombinacijo svojih garažnih obsesij, gotskih travm, napetega zeitgeista, voajerskega eksistencializma, urbane postnormalnosti, chandlerjevsko-burroughsovsko-ginsbergovskih verzov, brutalne sofisticiranosti, ustvarjalne črnine in transgresivnega art-rocka prelevila v hipnotični soundtrack ekstremne tesnobe in alternativni zvok prihodnosti ( ja, v fiks »Vseh jutrišnjih zabav«), kako je njihova »sanjska glasba« zvenela kot nikoli posnet film, kako se je bendu pridružila nemška ledenka Nico, kako se je nanje prilepila vsa tista mitologija in kako je vsak, ki je slišal njihov prvi – sicer finančno propadli, ignorirani – album (The Velvet Underground & Nico, 1967), takoj ustanovil bend, tako da je le vprašanje, koliko igralcev bi igralo Louja Reeda, če bi Haynes o bendu, ki je že sam izgledal kot svoja lastna dekonstrukcija, posnel igrani film. (AppleTV+)