Piia Leino: Nebesa

+ + +

Raj v oblaku

Finska pripovednica in politična in pravosodna novinarka Piia Leino (rojena leta 1977) je za dogajalni čas romana Nebesa izbrala začetek druge polovice 21. stoletja, čase, ki so v vseh pogledih tako ubožni, da privilegirani iz njih bežijo v Nebesa. Ta po prepovedih »tuje propagande« na spletu z generiranimi svetovi, predvsem podobami neokrnjene narave, rek in travnikov, prinašajo uteho in edino zatočišče pred splošno bedo in sivino vsakdanjika. Čeprav tam nekje onstran Zidu morda živijo uporniki proti vladi, ki niso popolnoma otopeli.

Piia Leino precej pripovednega mesa posveti splošni apatiji in občutku ubitosti, ki je posledica družbenih sprememb, potem ko je nacionalistična in ksenofobna stranka izkoristila protimigrantski sentiment, prevzela oblast in zaprla Helsinke, kjer se vse skupaj dogaja, pred svetom, informacijami, seveda tudi pred svobodno izmenjavo dobrin in onemogočila prosti pretok ljudi. Tudi vseprisotnost represivnega aparata, selektivno nagrajevanje lojalnih z na ure odmerjenim bivanjem v Nebesih in izostanek vsakršne proizvodnje so ljudem ubili libido, novih rojstev ni in tisti, ki raznašajo hrano ostarelim in brezvoljnim ostalim, so zadnji svoje vrste, se zdi.

Pripovedni preobrat se zgodi, ko zaposlenemu na skoraj opuščeni fakulteti ponudijo raziskavo učinka tablet, očitno gre za antidepresive ali stimulanse, in potem jih ponudi punci, ki jo je spoznal med pohajkovanjem po Nebesih, prepovedim tamkajšnjega druženja navkljub. Načrtovati začneta pobeg, nekam stran, kjer so morda njeni, ki so pred represijo pobegnili. Upravičeno; hrano delajo v glavnem iz mokarjev in podobnega mrčesa, oblačilne navade so usahnile, saj se ljudje raje zadržujejo v virtualnih svetovih, oba upornika sta tudi v bolj slabi fizični kondiciji. Med brskanjem po tajnih rezinah spleta, dostopnih le redkim, vidimo, kaj bi lahko bili vzroki za takšno stanje: hormonski motilci, ki so zdesetkali spermije in znižali raven estrogena, podnebne spremembe, zaradi katerih imajo v Helsinkih deževno dobo, za preostale dele sveta, celo za lastnega, pa so tako in tako brezbrižni. Roman Nebesa nekako ponavlja zgodbo o izdaji, ki jo je spisal že Orwell s svojo antiutopijo, pri obeh je v ospredju dinamika upornega para, Veliki brat, zdaj, tri četrt stoletja kasneje in skladno s tehnološkim razvojem, mutiran in zaostren, pa je le kuliserija, srhljivo ozadje.

Nebesa so spisana škrto, gre za rezoniranje ljudi, ki so v jedru ubiti in brezvoljni, in tudi ko volja in eros rasteta, ostaja pripovedni slog zabrisan, otopel. Ne le odtenki sivkaste zunanjosti, tudi zanemarjeni interjerji in razpad družbenih podsistemov ne omogočajo preboja. Nebesa kot nekakšen idealni in naravni habitat in zapik so vse tisto, kar imamo mi še vedno, k sreči, na dosegu roke. Piia Leino današnjost tako zaostri, da jo sivkasto obarva, tudi nesoglasja ali kakšna čustvena dinamika so med sentimentalno hendikepiranimi seveda nemogoči, tako da Nebesa ostajajo predvsem zaostren in rahlo depresiven popis sveta, v katerega morda počasi drsimo.