Coup d’état

Janko Lorenci

26. 11. 2021  |  Mladina 47  |  Kolumna

Smo sredi hude epidemije in imamo oblast, ob kateri kdaj zadiši celo po državnem udaru. Coup d’état – kar nekaj takih oznak se je prijelo zadnjega posega v policijo, s katerim je oblast na mah odstavila vse komandirje policijskih postaj in vse direktorje policijskih uprav v državi. Na položaju bodo čez čas ostali samo »naši«, tisti, ki so pogodu ministru Hojsu in Janši. Oba policijo sistematično predelujeta v tvorbo, ki se je s svojimi robokopskimi oddelki pripravljena spopasti tudi z ljudstvom. Ali ni zlovešče, da taka oblast izpelje v policiji množično čistko le nekaj mesecev pred volitvami?

Že zgolj to, da možnost državnega udara omenjajo tudi resni, nepanični ljudje, kaže, kako globoko smo padli. Samo po sebi pa je govorjenje in razmišljanje o možnosti udara dvorezno.

Po eni strani nekaj, kar je tako rekoč nezamisljivo, slika kot mogoče. Lahko je nekakšna samoizpolnjujoča se prerokba in, psihološko gledano, korak k možnosti, da se udar res zgodi.

Po drugi strani oblast deluje tako, da gre resno razmisliti o tej nevarnosti. Predelovanje policije, nespoštovanje in zmerjanje sodstva, pritisk na medije, vladanje z odloki, spodkopavanje nadzornih institucij, brezobzirno nastavljanje naših itd. – marsikaj tistega, kar ustreza definiciji državnega udara, ta oblast po kapljicah in daljši čas že počne.

Državni udar je navadno definiran kot nenaden, nasilen, protiustaven prevzem oblasti, sredstvo zanj pa je nadzor nad policijo in vojsko. Takega udara pri nas ne more biti – Janša bi, hipotetično, izvedel udar ne zato, da bi oblast zrušil, ampak da bi jo obdržal. Vsebinsko pa bi bil to udar. Bi se res lahko zgodil?

Načeloma tega ni mogoče odpisati. Janša je sposoben vsega, to potrjuje vsa njegova kariera od Depale vasi prek Patrie do zdajšnjega obglavljenja policije. Demokrat zanesljivo ni, moralnih zadržkov ima malo ali nič. Poleg tega se kot klop oklepa oblasti, ki je zanj sama sebi namen, hkrati pa sredstvo za kopičenje denarja in vpliva ter ovira, ki preprečuje, da bi začeli njegovo početje temeljito preiskovati. Po volitvah se bo to zgodilo.

Vendar udara ne bi mogel izpeljati, vsaj z učinki za dalj časa ne. Na policijo, čeprav predelano, ne more v celoti računati; ustvaril je »naše« vrhove, celoto pod njimi pa si je kvečjemu odtujil. Tu je še vojska, bolj avtonomna. Po začetnem šoku bi gotovo prišlo tudi do množičnih demonstracij, v tako drastičnem primeru pa bi se ostro odzvala celo EU. Scela si ni mogoče zamisliti, da bi državni udar na teh tleh uspel in se obdržal. Prevratnike bi torej zanesljivo doletela ostra kazen.

Skratka, klasičnega državnega udara ne bo, glede tega so strahovi odveč. A v tretjem Janševem mandatu se od samega začetka dogaja nekakšen plazeči se udar, udar v nadaljevanjih, po svoje hujši od klasičnega. Poleg že naštetega (uničevanje nadzornih institucij itd.) režim med različnimi skupinami načrtno spodbuja razkol in v ljudstvu nasploh prav goji strupena čustva, kar je osuplo opazila tudi misija evropskega parlamenta. Oblastno strahovanje je pomešano s podkupovanjem posamičnih skupin in profilov, ki bo v prihodnosti neizbežno prineslo zategovanje pasu. Vse to se dogaja v zmedi, stiskah in absurdih epidemije, nazorno ilustriranih z visoko neprecepljenostjo.

Tako nastajajo razmere za nekakšen nadomestni udar, ki pa si ga je mogoče zamisliti. Njegova poglavitna značilnost bi bila odlog volitev zaradi izrednih razmer. Ustvarila bi jih epidemija v polnem razmahu, zlom zdravstva, Slovenija kot Bergamo. Volitve, veliko zbiranje ljudi v zaprtih prostorih, bi bile v takem položaju nevarne, dajmo, odložimo jih za nedoločen čas, bi rekla oblast. Potem pa bi ta čas raztegovala.

Prehud makiavelizem celo za Janšo, nemogoče črn scenarij?

Morda. Toda ali ni nenavadno, da je ta človek, vedno tako trd, neizprosen, brezobziren na vseh področjih, pri krotenju epidemije tako blag. Marsikje na zahodu Unije vlečejo vlade trde poteze, Avstrija, soseda z neprimerno manj okužbami in covidnimi smrtmi, pa je že v novem lockdownu in bo celo uvedla obvezno cepljenje. Naši ukrepi so v primerjavi s tem brezzobi, kričeče jalovi in glede na resnost položaja prav smešno neznatni, hkrati pa – to je prav zakonitost – obupno zamudniški. Zaradi covida je umrlo za majhno mesto ljudi, zdravstvo je tik pred zlomom, oblast pa niti epidemije ne razglasi! Skratka, težko je ne verjeti, da Janša, ki mu zdravstveni minister in strokovna skupina tako početje sramotno dopuščata in izdajata svoje zdravniško poslanstvo, prav hoče epidemijo in njeno nadaljevanje vse do volitev. Ali pa, nič manj perverzno, deluje tako, da se bo pošteno razpotegnila, dosegla vrhunec nekje na začetku prihodnjega leta, potem popustila in pred volitvami prinesla splošno olajšanje, volilno dobro tudi zanj. Naj bo namen tak ali drugačen, tako ravnanje ubija in je zločinsko.

Še enkrat, državnega udara ne bo, plazeči se pa se nadaljuje in stopnjuje. Do volitev nas bo spremljala zmes strahovanja, podkupovanja, blefiranja, hazardiranja z državo in njenim prebivalstvom. Zdaj bolj kot kdaj velja ohraniti hladno kri, se upirati pritiskom oblasti, siliti opozicijo, da se zresni, dopovedati necepilcem, naj se cepijo, da bo epidemija postala obvladljiva in se bo končal kaos, ki nas pelje v kolektivno norost in brezno.

Globoko smo padli. Nekoč oboževana Mitteleuropa je pozabljena, od zahodne Evrope se oddaljujemo in postajamo trden del vzhodne. Avstrijsko in italijansko zaprtje mej z nami, ker smo preveč kužni, bo simbolično in dejansko potrdilo naše (samo)izobčenje. Izobčenje, ki sta ga prinesli dve hkratni nesreči, ena naravna (virus), druga družbena ( janšizem). Je njuno perfektno zlitje dovolj jasno svarilo, kako temeljit zasuk potrebujemo?