Skladateljica in glasbenica, ki je v življenju našla ravnovesje

V začetku novembra smo lahko v Cankarjevem domu v Ljubljani prisluhnili glasbeno-scenskemu delu Avtoportreti v namišljenih prostorih, za katero je lani prejela ugledno avstrijsko nagrado Sklada Theodorja Körnerja za kompozicijo. Kmalu zatem je bila na Forumu nove glasbe v Slovenski filharmoniji premierno izvedena njena nova skladba [O]. Po koncertu se je naglo vrnila na Dunaj, kjer živi, in se začela pripravljati na nastop na največjem avstrijskem festivalu sodobne klasične glasbe Wien modern. Zaradi ponovnega lockdowna v Avstriji sicer ne bo potekal v živo, bo pa te dni vseeno izšla skladba das ist ein missverständnis (to je nesporazum), ki sta jo zanj pripravili z glasbenico Isabello Forciniti. Sodelujeta tudi pri Avtoportretih – Aleksandra Bajde poje ter igra na in v klavir, Isabella Forciniti pa skrbi za elektroniko.

»Gre za eksperimentalno skladbo, ki ima tudi politično konotacijo. Ustvarjena je bila namreč z namenom podpreti Agendo 2030 OZN in njenih 17 ciljev trajnostnega razvoja, še posebej petega med njimi: enakost med spoloma. S skladbo želiva tudi skozi lastne izkušnje opozoriti na spolne neenakosti in razmerja moči (v medčloveskih odnosih), in tudi na to, kako so ženske v sodobnem glasbenem svetu lahko videne in obravnavane kot seksualni objekti ali celo spolno nadlegovane « pravi glasbenica. »O tej problematiki želiva spregovoriti v najinem multimedijskem performansu,« pravi glasbenica. 

Aleksandri Bajde, slovenski skladateljici in glasbenici mlajše generacije (rojena je leta 1987), navdiha in dela ne zmanjka. Tako kot živi razpeta med Dunajem in Slovenijo, kamor se redno vrača na nastope in obiskovat družino, je razdeljena tudi njena poklicna pot: nič manj kot glasbi ni predana študijam politike, kulture in družbe. Prav omenjena skladba je primer združevanja obeh »njenih« področij – političnega in družbenega ter glasbenega angažmaja. Nasploh njeni projekti pogosto odražajo njeno zavezanost spodbujanju evropskih vrednot, prioritet in ciljev trajnostnega razvoja. Posebej jo zanima odkrivanje potencialov kulture za družbeni razvoj in ustvarjalnih pristopov. Na Univerzi na Dunaju trenutno dela doktorat iz politologije, preučuje evropeizacijo kulturne diplomacije manjših evropskih držav in pri tem primerja Avstrijo in Slovenijo. Pravkar je bila izbrana tudi za The Global Cultural Relations Programme (GCRP), program globalnih kulturnih odnosov, ki združuje udeležence iz 49 držav z namenom ustvarjanja projektov medkulturnega povezovanja.

Dobršen del življenja je preživela v tujini, zato njeno delovanje na mednarodnem prizorišču ni presenetljivo. Najprej jo je ljubezen do jazz petja, za katero je čutila, da se lahko skozenj glasbeno najbolje izrazi, popeljala na študij v Amsterdam. Toda po določenem obdobju študija in ukvarjanja samo z glasbo je začela pogrešati intelektualno širino. »Že od nekdaj so me zanimala različna področja, hodila sem tudi na splošno gimnazijo, kjer sem bila obdana z ljudmi s širokimi interesi, s katerimi smo veliko razpravljali o sodobni družbi in svetovnem dogajanju,« pove. Tako je v Amsterdamu odkrila novonastali družboslovni program na kolidžu za svobodne umetnosti in znanosti Amsterdam University College in se vpisala še tja – s poudarkom na mednarodnih odnosih in sociologiji. »Študij je temeljil na ameriškem sistemu, kar pomeni, da si si neko področje izbral kot primarno, vendar si ob tem lahko obiskoval še številne druge predmete. Tako sem pokrila zelo različna področja, od okoljevarstva do performansa in zgodovine filma. Spet sem našla tisto, kar me je zanimalo in izpolnjevalo.« Kako ji je uspelo dokončati glasbeni konservatorij hkrati z vzporednim študijem, ki je od študentov poleg tega zahteval stalno pripravljenost, ne le učenja med izpitnimi obdobji, kot smo vajeni pri nas, sicer še danes ne ve, vendar je hvaležna, da se je odločila za razširjanje izobraževalne poti, saj ji je prav to odprlo pot na magisterij v Franciji, kjer je specializirala evropske in mednarodne študije, pa ne nazadnje tudi do doktorata na Dunaju, ki ga je izbrala za svoj novi dom.

Vmes je v Linzu mimogrede magistrirala iz kompozicije, že prej, v Amsterdamu, pa spoznala tudi življenjskega sopotnika, prav tako skladatelja (sicer tudi sama izhaja iz glasbene družine), s katerim imata dva otroka. Večino prostega časa poskuša preživeti z družino. »Nehala sem razmišljati o tem, kaj mi pomeni več, glasba ali družboslovje – sprijaznila sem se s tem, da če se bom ukvarjala samo z enim, mi bo drugo vedno manjkalo,« se nasmehne. Našla je torej ravnovesje med obojim.