»To, kar se dogaja zdaj, je totalni prevzem«

V ponedeljek je Igor Samobor sporočil, da po osmih letih vodenja Slovenskega narodnega gledališča Drama Ljubljana nepreklicno odstopa s položaja. V pismu, ki ga je delil z javnostjo, je zelo odkrito in natančno pojasnil, kako je sedanja oblast z ministrom za kulturo Vaskom Simonitijem na čelu zablokirala nujno potrebno obnovo osrednjega slovenskega gledališča, ki deluje v 110 let stari, zelo dotrajani palači, in da sumi, da je do tega prišlo zato, ker se je minister pravzaprav želel s položaja znebiti njega. Odzivi na odstop so si enotni – tako tisti, ki so Samoborja vseskozi podpirali, kot tisti, ki so bili do njegovih repertoarjev ali iskanj poti do novega občinstva kdaj tudi kritični, se strinjajo, da gre za veliko škodo, za še eno veliko sramoto ministra Simonitija. Odhaja profesionalec, ki se je do zadnjega boril za prepotrebno prenovo in jo je tudi pripeljal skoraj do začetka.

Pred nekaj tedni so nas osupnili videoposnetki iz ljubljanske Drame, ko je med hudim nalivom vanjo vdrla voda. Znamenite rdeče stopnice so se spremenile v gorski hudournik. 

Bilo je res zelo dramatično.

Prekiniti ste morali predstavo, zaposlene in gledalce ste morali evakuirati. Bali ste se, da se bo poslopje sesulo samo vase. 

Ne le takrat, ta bojazen obstaja vedno. Od tistega trenutka, ko so nam povedali, da se krivijo železni nosilci strehe. Za to smo izvedeli že v času, ko je bila ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar, in takratni odziv ministrstva je bil, naj ne vznemirjam, če ni razloga, da se Drama zapre. Razloga, da bi se Drama zaprla, sicer ni bilo, zelo nevarno pa bi denimo bilo, če bi zapadla večja količina snega. Takrat sem se moral ministrstvu zavezati, da bomo, če pade dva metra snega, čistili streho. Hkrati smo obremenitev nosilcev strehe z dotedanjih 250 zmanjšali na sto kilogramov.

Ministrstvo je torej že takrat odgovornost za varnost zaposlenih in obiskovalcev v celoti preložilo na vas, in to kljub temu, da je ustanoviteljica Drame država. 

Tako je, ampak tudi sedanji minister je bil glede tega zelo jasen. Ob najinem zadnjem pogovoru sem mu povedal, da so se ob lanskem potresu v Zagrebu v Drami pojavile nove razpoke, da je obstoječi prizidek zgrajen pred skopskim potresom, da je vse skupaj nevarno. To je bilo neko tako laično opozorilo. Minister mi je odgovoril: ja, ja, pridobite poročilo. Ko smo poročilo pridobili, je rekel, če se vam zdi, da je nevarno, pa zaprite hišo. Vprašal sem ga, kako to mislite, ali naj ne delujemo več. Pa mi je odgovoril, saj ste vi direktor. To je bil odgovor ministra. Takšna je bila raven pogovora z ministrom. Gre seveda za prelaganje krivde. Jaz pa te krivde ne morem več jemati nase.

Pričakovali bi, da bo deroča voda sredi Drame tisti ključni trenutek streznitve, da je stanje resno in takojšnja obnova nujna. 

No, stene kljub vsemu stojijo. Je pa res, da se lahko zgodi marsikaj. Poslopje je staro 110 let. Tudi del električne napeljave, za katerega dokumentacija ne obstaja več, je star 110 let.

Prav tako cevi na požarni steni, do katerih nimamo dostopa, zato lahko požarno steno preverimo le tako, da odpremo vodo, in če teče, teče, če ne, pač ne. Hočem reči, v hiši imamo stvari, ki že davno ne ustrezajo več standardom. Trenutnim standardom ne ustrezajo niti klimatizacija, segrevanje, zračenje, nobena od pisarn.

Ta hiša je bila leta 1911 zgrajena za potrebe nemškega gledališča, Slovensko nacionalno gledališče se je vanj vselilo leta 1919 in od takrat se ni našel interesent, ki bi zgradil novo hišo ali obstoječo temeljito prenovil. Zgradili so le prizidek, a tudi ta je bil v 60. letih nujen, ker se je produkcija medtem temeljito spremenila. Podobno temeljito se je produkcija spremenila od takrat do danes in prenova, ki jo zadnja leta pripravljamo skupaj z arhitekturnim birojem Bevk Perovič, se tega zaveda.

»Če sem bil moteč jaz, potem upam, da se bo prenova Drame zdaj, ko sem se umaknil, vendarle nadaljevala v predvidenem času in finančnem obsegu.«

Stroji bi morali končno zabrneti naslednjo jesen. A kot kaže, ne bodo. Zakaj, če pa gre za nujno investicijo? 

Ne vem, zakaj. Racionalnih razlogov za to ni. So se pa težave začele že takoj ob nastopu sedanje vlade. Že na prvem sestanku z ministrom Simonitijem sem izvedel, da je Drama, ki je bila v zakonu o kulturnem evru, v okviru katerega država zbira denar za investicije v kulturo, ves čas predvidena kot prva prejemnica teh sredstev, izpadla s seznama. Vprašal sem, na kakšen način pa se bo potem financirala obnova. Jasnega odgovora nisem dobil. Potem pa je bilo ovir vse več.

Med drugim je minister posegel v samo prenovo. 

Ministrstvo je tri leta prej za potrebe projekta kupilo prostor v sosednji Nemški hiši, da bi, ker je poslopje Drame premajhno, po prenovi vanjo preselili pisarne, vzpostavili bi tudi novo dvorano in vadbene prostore. S tem bi pridobili nujno potrebno kvadraturo, ki jo sodobno gledališče potrebuje. Pri tem smo se zelo držali tega, da ne bi presegli finančnih in prostorskih gabaritov, kar je bila težava prenove, ki jo je načrtoval eden od mojih predhodnikov Janez Pipan, mi smo skratka ostali znotraj gabaritov in rešitev našli v sosednjem poslopju, začeli smo se že dogovarjati z njenimi stanovalci. Minister pa je to rešitev gladko vrgel ven iz projekta. V to smo privolili, misleč, da je to edina možnost, da pridemo do obnove. A že je sledila nova ovira. Prej, kot bi bilo potrebno, se nam je denimo zgodila revizija.

Minister vam je tudi nepričakovano zmanjšal sredstva za projektiranje.

Imeli smo podpisano triletno pogodbo, vredno znamenite tri milijone evrov. Od tega bi 2,5 milijona plačali v prvih dveh letih, pol milijona pa tretje leto, torej letos. No, minister je sredstva za leto 2021 ukinil. Projektiranje smo kljub temu nadaljevali, ne da bi bili zunanje sodelavce zmožni plačati, saj smo se vsi zavedali, da je to delo treba opraviti in je od tega navsezadnje odvisen tudi obstoj programa SNG Drama Ljubljana. Ministrstvo smo sproti obveščali, koliko ur dela je bilo opravljenega, a za ta poročila se nihče ne zmeni.

In nato ste v roke dobili še osnutek novega Nacionalnega programa za kulturo. V njem sta vas pričakali dve novi, ključni presenečenji. 

Tako je. Ob branju osnutka smo povsem po naključju naleteli na podatek, da je obnova Drame zamaknjena iz leta 2022 v 2023. Za eno leto je preložena. Da se z nami, ki delamo pri tem projektu, o tem niso niti pogovorili, se mi zdi nezaslišano. Prav tako nas je v osnutku tega dokumenta presenetila ocena investicije. Minister je že prej zahteval, da vrednost investicije zmanjšamo s 50 na 45 milijonov evrov, in to smo storili. V osnutku Nacionalnega programa za kulturo pa piše, da je vrednost projekta za več kot polovico nižja – le 21 milijonov evrov. Brez utemeljitve, brez pogovora. Desetkrat sem vprašal, kaj je s tem. Prosil sem za pogovor z ministrom, a odgovora ni bilo. Na moje prošnje se ne odziva.

Zato ste zdaj odstopili? 

Zato in tudi zato, ker ne vem več, ali se vse to morda ne dogaja le zato, ker ministra motim jaz osebno. Če gre za to, potem upam, da se bo prenova Drame zdaj, ko sem se umaknil, vendarle nadaljevala v predvidenem času in finančnem obsegu. Saj ni pomembno, da Dramo vodim prav jaz. Nismo petelini na gnoju.

Zanimivo je, da se je tudi leta 2008, v času prve Janševe vlade, rušenje tedanjega ravnatelja Janeza Pipana začelo prav z miniranjem prenove. Najprej so mu drastično zmanjšali proračun za pripravo dokumentacije. Kasneje mu mandata niso podaljšali, čeprav je bil najmočnejši kandidat. Vam bi se drugi mandat iztekel naslednje leto. 

Ja, zato sem to dogajanje zdaj prehitel. Odločil sem se, da ne bom čakal do naslednjega leta. Zgodba je podobna. Tudi minister je isti.

Zrušenje Pipana se je takrat zdelo nekaj nezaslišanega. A taki pretresi so danes, pod sedanjo vlado, del vsakdanjika. Kako ste sami spremljali verižna, groba rušenja direktorjev drugih kulturnih institucij – Moderne galerije, Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, Narodnega muzeja Slovenije, Muzeja novejše zgodovine Slovenije, Slovenskega etnografskega muzeja, Javne agencije RS za knjigo? Marsikaterega so nadomestili manj strokovni, celo povsem nekompetentni kandidati. 

To, kar se dogaja zdaj, je totalni prevzem. Mislim, da je imela ta vlada zelo jasen in natančno začrtan namen, saj vidite, kako hitro se je vse zgodilo. V tem času se nam je zgodil tudi prevzem državnih kulturnih institucij. To ne preseneča, kultura naj bi bila vseeno prostor svobodne misli, razsvetljenstva, in to je za politiko, ki jo uveljavlja sedanja oblast, problem. Pustimo zdaj ob strani te, ki so v teh okoliščinah prišli na direktorske položaje, nekateri so podporniki SDS, nekateri povsem nekompetentni, nekateri so le zelo ambiciozni ali pa so oportunisti. Ključno je, da vidimo celoto, da razumemo, da se nam dogaja totalna kulturna preobrazba. Kulturna vojna. Dogaja se nam tista ne vem že katera republika, ki jo je Janša nekoč napovedal.

In počasi je bila na vrsti vaša hiša? 

Mislim, da je bila Drama v tem trenutku precej na okopih. Mogoče se osebno tega niti nisem zavedal, saj sledim svojim pogledom na gledališče in teh medtem nisem spremenil.

Pravite, da ste ministra najverjetneje motili vi osebno. Zakaj? 

Če sem težava jaz, potem bi bil razlog lahko v programu, ki ga imamo v Drami in je precej oster, družbenokritičen ali družbenoodgovoren. Namen našega gledališča ni, da bi bilo ekstremno politično ali agitpropovsko, a vsaka predstava obravnava trenutne probleme sveta. Mislim, da se preprosto moramo pogovarjati o nastajajočem enoumju. Moramo se pogovarjati o sovraštvu, o bodečih žicah že skoraj okoli vsake hiše. O vsem tem se moramo pogovarjati, sicer gledališče nima smisla. Da bi se zibali v neke pravljice ali nove svetove, pa četudi so še tako lepi, mene osebno to ne zanima. Verjetno to tudi ni poslanstvo gledališč. Razen mogoče gledališč, ki so temu namenjena, v Nemčiji jim pravijo obrtniška gledališča.

Ampak saj minister gledališče pozna, tudi naše. Dolga leta je redno hodil k nam, bil je abonent. V nekem trenutku se je zvrstilo nekaj udarnih predstav, ki mnogim niso bile povšeči. Približno takrat je minister prenehal biti naš abonent. Mislim, da ga je takratni program Drame zjezil. Denimo predstava Kralj Ubu je takrat naredila največji medijski šov. O njej so se kresala mnenja celo v strokovnih komisijah na ministrstvu.

Ta predstava iz leta 2016 z virtuoznim Jernejem Šugmanom v glavni vlogi je z grotesknim nadrealizmom res preizkušala okus in potrpljenje gledališkega občinstva. Simoniti vam je nikoli ni pokomentiral? 

Ne, ne te, ne katere druge. Vendar ga od takrat ni bilo več v naše gledališče in tudi zdaj, ko je spet minister, še nikoli ni bil pri nas, pa ga vedno povabimo.

Ali ni letošnji program Drame za sedanjo oblast morda še precej bolj moteč kot tisti iz preteklih let? 

Verjamem, da je. Kmalu bomo začeli postavljati predstavo Veliki diktator. O tej tematiki govori tudi zelo odmevna predstava Požigalci; govori o tem, kako si podajamo vžigalice, da nam kurijo hišo, kako smo tudi sami krivi za to. Skratka, celoten letošnji repertoar je takšen, da bi bil za nekoga, ki se gre kulturno vojno, lahko moteč. Pa tudi lanski in predlanski. Vedno poudarjam, da smo v nekem strašnem prihajajočem enoumju, in vsi repertoarji zadnjih treh let so namenjeni temu, da bi se tega zavedeli. Ne gre za nobene pozive k revoluciji, ampak za to, da bi začeli razmišljati o tem, kam nas ta svet pelje.

Kam nas pelje?

Ta problem seveda ni samo naš, je globalen. Je pa Slovenija na nekaterih področjih svetovna prvakinja. Prvaki smo v številu okuženih s koronavirusom per capita. In prvaki smo v tem, kako slabo skrbimo za narodna gledališča. SNG Drama Ljubljana je v zadnjem obdobju gostovalo v nešteto gledališčih po vsem svetu, tudi v največjih, a tako zanemarjenega gledališča, kaj šele narodnega, kot je naše, nismo videli nikjer. Predvsem države, s katerimi se zdaj enačimo, torej višegrajske, so vse najprej poskrbele za to, da narodna gledališča in opere delujejo v primernih prostorih, šele nato so se lotile vsega drugega. Pri nas pa so šli kar naravnost v kulturno vojno.

Ni še znano, kdo vas bo na položaju nasledil. Je pa vendarle bolj ključno vprašanje, kako je mogoče, da je Simoniti kljub številnim izjemno škodljivim potezam še vedno minister. 

Saj tudi drugi ministri ostajajo. Vsi ostajajo. In po drugi strani, saj Simoniti, ki bi ga lahko nenehno interpelirali, niti tega ne dočaka. To ni samo problem desnice, ampak tudi drugega pola, problem je v tem, da se jim zoper kulturnega ministra niti interpelacije za interpelacijo ne ljubi vložiti. Ampak ta težava ni od danes, to se vleče že skozi vso zgodovino, kultura ostaja postranskega pomena. Nič čudnega, da je v Ljubljani zadnja novogradnja za kulturno institucijo zrasla pred 40 leti. Pa še takrat je bil Cankarjev dom zgrajen kot kongresni center, kultura je bila zraven le toliko, da so lahko računali tudi na sredstva iz kulturnega proračuna.

»Celoten letošnji repertoar je takšen, da bi bil za nekoga, ki se gre kulturno vojno, lahko moteč. Pa tudi lanski in predlanski.«

Letos smo dočakali novo Cukrarno, ki je hkrati prenova in novogradnja, namenjena umetnosti. Ampak njen investitor je Mestna občina Ljubljana, ne država. 

Sam sem Jankoviću že nekajkrat, kadar sem ga srečal, rekel, prevzemite, prosim, Dramo, da jo lahko končno uredimo. Mestna občina Ljubljana ima cilje, teh se zaveda, v kulturo vlaga, številne objekte je prenovila in jih namenila kulturi. V zadnjih letih je napredek zelo viden. Na državni ravni pa se medtem ni zgodilo popolnoma nič. Kvečjemu se nazaduje.

In to kljub rekordnemu državnemu kulturnemu proračunu. Vendarle pa vlada načrtuje nov Muzej osamosvojitve, sredstva zanj je našla brez težav. 

Še za marsikaj je vlada našla sredstva. Za policijske avtomobile, vojaške ne-vem-koliko-že-kolesnike, transportno letalo ... Nisem pa zasledil nobene nove bolnišnice, doma za ostarele, dodatnega zdravstvenega osebja … do kulturnih institucij in njihovih problemov je razumljivo še zelo daleč. Prioritete vlade so več kot očitne.

Zanimivo, da vam in vaši instituciji težave povzroča minister SDS. A prav SDS vas je leta 2013 izbrala za ravnatelja Drame.

Sam nisem politično obremenjen, kot umetnik sem bil vedno nad politiko. Umetnik mora razmišljati s svojo glavo. Mene je k prevzemu položaja povabil Aleksander Zorn, državni sekretar za kulturo v času takratne, druge Janševe vlade, in ker se je vlada vmes zamenjala, je moje imenovanje podpisal že minister za kulturo Uroš Grilc. Nobeden od njiju z menoj ni imel težave. Bil sem iz igralskega ansambla in Zornu se je zdelo, da imam dovolj izkušenj. Naredil je pravzaprav tako, kot naredijo v tujini, če nimajo drugega kandidata – pogledaš, katere so v tistem trenutku najbolj izpostavljene osebe v ansamblu, med njimi izbereš primernega kandidata in mu ponudiš položaj ravnatelja. Tako je izbral mene.

Ste takrat omahovali? 

Dolgo sem premišljeval, ali bi ponudbo sprejel ali ne. A na koncu sem jo že zaradi tega, kar se je v tistem času dogajalo. Bilo je obdobje, ko so se ravnatelji menjavali zelo na hitro. Najprej Pipanov odhod, sledili sta Banovi dve leti in potem še Sotoškovi dve na položaju vršilca dolžnosti direktorja. Krivulje obiska so zaradi hitrih sprememb seveda padale. Če želiš v gledališču kaj premakniti, moraš razmišljati na daljši rok, o naslednjih petih, desetih, petnajstih letih. Strašno ponosen sem, da nam je uspelo v osmih letih, pravzaprav v šestih, dokler ni prišla korona, krivulje zaustaviti in jih obrniti navzgor. Pred epidemijo smo imeli številne dodatne programe, festival, nedeljske koncerte, odprli smo kavarno ... Prav to je bila moja prva misel ob ponujenem položaju – Drama mora biti odprta.

Drama je zdaj odprta, sicer deluje s precej omejitvami, ki jih gledališčem nalagajo ukrepi za zajezitev epidemije. Kdo je po vašem odstopu odgovoren za varnost zaposlenih in obiskovalcev? Je to minister Simoniti osebno? 

Po mojem je zanje poslej odgovoren on. In vsi ministri pred njim. Vsi, ki so imeli v roki naša pričevanja, da nekaj ni v redu, pa se niso odzvali. Vsi so odgovorni. In tudi vlade teh ministrov.