Hiša Gucci

za +

Igra prestolov.

V nekem trenutku v ateljeju stojita Paolo Gucci (Jared Leto), divji, zapostavljeni, pompozni, idiotski sin Alda Guccija (Al Pacino), enega izmed dveh vladarjev Guccijevega imperija, in Rodolfo Gucci (Jeremy Irons), njegov vzvišeni, ošabni, aristokratski stric, drugi vladar Guccijevega imperija. Paolo mu kaže svoje načrte za novo Guccijevo modno linijo. Rodolfo – po malem stric Scar iz Levjega kralja, po malem general Korchnoi iz Rdečega vrabca, po malem Rodrigo Borgia iz Borgijcev, po malem Antonio iz Beneškega trgovca – si te načrte ogleduje. Ne skriva svoje navdušenosti, celo očaranosti. To dobro skrij – tega nikomur ne pokaži, dahne. In ko že mislite, da je Paolo narisal novo modno mojstrovino, Rodolfo doda, da so njegovi načrti, polni »rjavih« in »pastelnih« (netipičnih za Guccija), le »triumf povprečnosti« in dokaz njegove »popolne nesposobnosti«. Ne, nad njegovimi načrti ni navdušen, še manj očaran, ampak zgrožen – celo šokiran. Ko odhaja, s prstom pokaže na šal, njegovo prestižno kreacijo, ki visi nedaleč stran: »Vrat so si z njim grele Jackie O., Elizabeth, Sophia.« Ha. Ko odide, Paolo – sam, nepriznan, grotesken – krikne: »Jaz sem Gucci! Naredim lahko, kar hočem!« In potem to tu naredi: z gnusom prime šal, ga spusti na tla – in poščije.

Pri Guccijih – bogatih, slavnih in vsemogočnih – ni razlike med navdušenostjo in zgroženostjo, očaranostjo in šokiranostjo, komedijo in tragedijo, scanjem in sranjem, toda Ridley Scott to razliko – to sovpadanje vsega, visokega in nizkega, kultiviranega in barbarskega, sofisticiranega in primitivnega – briljantno zabriše. Življenje te modne dinastije je telenovela. Hiša Gucci, posneta po bestsellerju Sare Gay Forden, bleščava kot Netflixova miniserija in prežgana s čokoladnim sladoledom in črnimi mislimi, je vrhunski trash, v katerem Italijane – Guccije, ekscesne like s plaže zahodne civilizacije – igrajo Neitalijani, ki govorijo angleško s tako pretiranim italijanskim akcentom, da zvenijo kot ruski gangsterji iz Male Odesse ( je kdo rekel »kulturna prisvojitev«?), toda njihovo pretiravanje je v perfektni rimi s pretiranostjo in absurdnostjo sodobnega kapitalizma, ki ga karikira Hiša Gucci.

Začne in konča se 27. marca 1995, z atentatom na Maurizia Guccija (Adam Driver), ki leta 1978 – še kot študent prava – spozna Patrizio Reggiani (Lady Gaga), bujno anticipacijo Tornatorejeve Malene, ne ravno dobrodošlo hčerko lastnika prevozniškega podjetja, s katero se kmalu poroči, a se zanjo zlagoma izkaže, da je kombinacija lady Macbeth, Tamare iz Tita Andronika in Kraljice noči iz Čarobne piščali. Ja, v Igri prestolov bi takoj prevzela oblast, v »Hiši Gucci« pa je videti le kot Alice v Machiavellijevi deželi.

Kapital je vedno razpoložen za uboj. Vedno hoče ves denar sveta. Boj za oblast je tu kot espresso – obred. Vsi se pohlepno, maščevalno in melodramatično prerivajo, bodejo, izrivajo in ubijajo – Paolo je poln resentimenta, Rodolfo, prepričan, da Gucci sodi v muzej, noče niti slišati, da bi se Gucci preselil v nakupovalna središča, Aldu, ki misli le na dobičke, se zdi plačevanje davkov »glupo«, Maurizio, tiha, neodločna voda, ki izkuša zapeljivo moč blow-joba, pa je bližje stricu kot očetu, ki mu vendarle pripade vloga Mufase, Levjega kralja. »Ali slon serje v džungli,« dahne Paolo, kot bi skušal intonirati živalsko kraljestvo, v katerem Gucciji profitirajo celo s ponaredki svojih modnih izdelkov, ki jih prodajajo na uličnih stojnicah. To so ljudje brez psihologije. Imajo le nagone. In nagibe. In nagnjenja. Bili bi aliteracije, če bi bil kapitalizem le metafora. Čakajte, da v igro vstopijo družinski consigliere (Jack Huston), televizijska vedeževalka (Salma Hayek) in iraški klan – brez samoironije in brez italijanskega akcenta, ki objame celo štikel I’m a Believer. Ridley Scott je star 83 let. Naredi lahko, kar hoče. Kot Paolo Gucci. Ki je umrl v revščini. (kino)