Izganjalci duhov: Zapuščina

zadržan

Preteklost je zabavnejša.

Novi Izganjalci duhov, podnaslovljeni Zapuščina, se izredno lepo podajo covidskim časom, saj publiko neprestano prepričujejo: glejte, kako fajn je bilo nekoč! Glejte, kakšne filme so nekoč snemali! Ja, film Izganjalci duhov, ki ga je posnel Jason Reitman, je absolutni fen filma Izganjalci duhov, ki ga je leta 1984 posnel Ivan Reitman, Jasonov oče. Ko dr. Egon Spengler, eden izmed originalnih »ghost busterjev« (igral ga je pokojni Harold Ramis), umre, se na njegovo razpadajočo oklahomsko kmetijo preseli njegova obubožana hči Callie (Carrie Coon), oprtana z otrokoma, Trevorjem (Finn Wolfhard) in Phoebe (Mckenna Grace), ki nimata pojma, kaj je počel njun ded (in da se je »počutil kot pod taksija«), toda ko na YouTubu pogledata nekaj klipov iz originala, ko najdeta nekaj retro opreme in ko spoznata še dva vrstnika, Lucky (Celeste O’Connor) in Podcast (Logan Kim), dobimo novo, »mladinsko«, bolj ko ne spielbergovsko postavo izganjalcev duhov – po ženski iz leta 2016. Pred vrati je konec sveta. Vemo. »Paranormalni« sunki, ki prihajajo iz bližnjega rudnika, so očitno spremenili klimo, ki pa – nostalgična, kot je – komaj čaka, da citira original. Takšna je kot sam film: ko bi moral povedati kaj novega, pove nekaj starega.

Presenetiti skuša s starimi rečmi – starimi fintami, starimi štosi, starimi prosojnimi pošastmi, staro sluzjo, starimi replikami. Zapuščina je videti zdaj kot fanfiction, zdaj kot mladinska verzija Bližnjih srečanj tretje vrste, zdaj kot odmev serije Stranger Things in zdaj kot epizoda Cone somraka, a še najbolj spominja na fanta, ki hodi okrog in ponavlja očetove replike – ali pa poje očetove greatest hits. Preteklost preglasi in utiša sedanjost. Tudi zabavnejša je od nje. Walter Benjamin je imel prav: sodobnost včasih izgleda kot pradavnina. (kino)