Časa je natanko dovolj

Ne vem, kdaj sem nazadnje videl tako dober in tako napet akcijski film. Moška – očitno brata, obraza, poleg katerih ne bi prižigal vžigalice in ki bi se sijajno podala nemrtvi piratski posadki kapitana Barbosse – se s čolnom znajdeta daleč na morju, a ju zgrabi vihar in ju butne v vrtinec, mračni, srhljivi, ultrakinetični, karizmatični vorteks, v katerem se potem divje spopadeta. Kot da je konec sveta. In kot da ga lahko preživi le eden. Nož je daljši od pipe. Kaj šele sekira. Solidarnost vržeta čez krov. V tem maelströmu, ki bi celo superjunaka pustil sivih las, lahko zaradi mene vidite alegorijo covida (in darvinizma, ki ga je sprožil), toda med bratskim obračunom, pravim vizualnim transom, mi je res jemalo sapo – tako dobro skadriranega showdowna že dolgo nisem videl. Obračuni v Marvelovih spektaklih se lahko skrijejo.

Film je naslovljen Padec v Maelström. Posnet je po noveli Edgarja Allana Poeja. Traja le 12 minut. Nastal je na češki filmski akademiji FAMU (via David Daenemark). In ja, spoiler alert – Padec v Maelström je animiran. Zavrtela ga bo 18. Animateka, ki bo od 29. novembra do 5. decembra zavrtela na tisoče animiranih filmov. Na tisoče? Vem, rekli boste – pretirava. No, malce. Rekel bom le to: Padca v Maelström niti ne najdete v tekmovalnem sporedu ali v jagodnem izboru, temveč v panorami, zato si lahko živo predstavljate, kaj vse vas čaka šele v tekmovalnem sporedu in jagodnem izboru. Recimo slovenski Steakhouse – zakonca se v tem »bergmanovskem« prizoru iz zakonskega življenja res neponovljivo žreta. Ali poljska Luna – vklop v tako distopično, tako mučno, tako kinetično, tako črno noč sveta, da si skoraj nataknete masko ali vsaj hoodie. Ali pa tajvanski Night Bus – boljšega filma noir zlepa ne boste videli. Vrhunsko se začne in vrhunsko konča. Si želite videti igrano verzijo tega filma? Pozabite – to je definitivna verzija, absolutni original.

Ne, ne boste se mu mogli upreti – animirani filmi znajo tako krasno pojasniti svet. Recimo: Clara z brki, v kateri nemški bankovec, ki kroži med ljudmi (kot list v Forrestu Gumpu, kot Winchester ’73, kot Dobri stari pianino), nekatere prelevi v morilce, agresorje, tanke, vojne, druge pa v begunce, pokaže, da je kapital tisti, ki fašizira družbo. Ko je kapitalizem v krizi, se rešuje s fašizmom. Zato v fašizmu gospodarstvo vedno cveti, zato vedno gradijo avtoceste in zato vlaki nimajo zamud.

Medtem ko ste spali, se je Animateka prelevila v enega izmed najboljših in največjih festivalov animiranega filma.

Ali pa: v animirančku On The Hill robot na hribu za svojo hišo najde zvezdo, jo pobere, a potem ugotovi, da manjka na nebu, zato jo z balonom pošlje nazaj tja gor. Naravi vrne, kar je njenega. Bitko s podnebnimi spremembami dobi. Vidite, še robotu kapne. Vse je lahko tako enostavno. Hočete vedeti, zakaj revolucija ni kot jutro po neprespani noči? Oglejte si Versailles. Hočete videti, kako nastane utopija? Oglejte si Emmen am See. Hočete videti, kako je videti sprava? Oglejte si celovečerec Tudi miši gredo v nebesa. Hočete videti hrbtno stran multikulturnosti, njen »večni« toksični sedanjik? Oglejte si Maad, moje sonce. Hočete videti človeka, ki je najpopolnejša verzija svojega jaza, absolutni hit neoliberalne zime? Oglejte si Izjemnega človeka. Hočete videti originalni pandemijski seks? Oglejte si Valentinovo. Hočete videti, kako nastane »reka beguncev«? Oglejte si Mardhë. Hočete videti, kako izgleda življenje v mestu, iz katerega vsi bežijo? Oglejte si Have a Nice Dog!. Hočete videti, kako perverzno skušajo begunce asimilirati in »posvojiti«? Oglejte si Prehod. Hočete videti, kako se civiliziranje tretjega sveta vedno prelevi v brutalno, genocidno plenjenje? Oglejte si Darwinov dnevnik. Hočete na hitro – v nekaj trenutkih, nekaj potezah, nekaj črtah – podoživeti svet, v katerem gre vse narobe? Oglejte si Inertness.

Če pa še vedno mislite, da je treba volkove postreliti, si oglejte sijajne Wolfwalkers, Moorovo keltsko-šekspirjansko himno imaginaciji, strpnosti, neznanemu in naravi, v kateri angleška deklica, ki z očetom pride na Irsko, misli, da je treba volkove postreliti, dokler ne sreča deklice (Eva Whittaker), ki se ponoči spremeni v volkuljo. Najprej sanjaš, potem vzljubiš volkove, na koncu raztrgaš patriarhalne okove. Predsodki so tako jebeno pogubni. Strahovi tudi.

Življenjski krog nove normalnosti

Hočete dobiti vpogled v sodobno »človeško komedijo«? Potem vstopite v Animateko. Nekaj balzacovskega – in okroglega – je v njej. Če samo pomislim, kako genialno ti animirančki, ki jih bo prikazala Animateka, orišejo in spnejo življenjski krog nove normalnosti. Za začetek, v Življenju v zgodbi pisec kriminalk narekuje novo kriminalko svoji tajnici, pri čemer dramatično podoživlja zgodbo o agoniji mladega para, ki jo narekuje – skače, valja se, plazi in zvija po tleh, krčevito blazni in kriči. Prelevi se v groteskno personifikacijo obsedenosti z igranjem vlog in nastopanjem. Ko konča, se ves utrujen zgrudi na kavč, rekoč: »Prav vesel sem, da sta se izmazala!« Vesel? Kot da ni on sam avtor te fikcije. Produktom svojega dela je povsem odtujen – tako kot je zaradi obsedenosti s fikcijo povsem odtujen realnosti.

Življenje v zgodbi bo lepo dopolnila Platonova votlina, v kateri ljudje dobijo priložnost, da nastopijo v filmu svojega življenja in da odigrajo svoje življenjske vloge. Samo prijavijo se, na hodniku počakajo, da pridejo na vrsto – in že so v akciji. Vsi pridejo na vrsto. Končno se izpolnijo sanje o demokraciji. Končno se znebijo nevidnosti in socialne nemoči. Vsi slavni, vsi enakopravni! A po vrnitvi iz tega čarobnega studia – iz te nove, personalizirane, viralne »Platonove votline« – so videti kot apatični skeleti, kot ektoplazma, kot duhovi umrlih oseb, kot produkti spodletele spiritistične seanse. Novi patološki narcizem, posledica digitalne parapsihologije, jih tako posuši, izžame, raztrga, razčloveči in poniža, da so videti kot skrivnostna snov, ki jo izločajo »mediji«. A hej, če že ravno niso protagonisti svojega življenja, so vsaj protagonisti svojih »filmov« – svojih tvitov, svojih instagramov, svojih profilov na Facebooku, svojih videov na TikToku, svojih teorij zarote.

Platonovo votlino bo lepo dopolnila Pot, ki predstavi ultimativno zalezovalko – umetno inteligenco, ki ve o nas precej, precej več, kot vemo mi o njej. Vidi skozi nas. Ni pa nič nevtralnega, saj zelo spominja na ideologijo – pride v človeška srca. A ironično: bolj ko se približujemo meji, bolj verjamemo, da smo svobodni.

Pot, ob kateri ne boste brez asociacij na Aronofskyjev kultni Pi, bo lepo dopolnilo Prepoznavanje obraza, ki ne pušča nobenega dvoma, da sodobne nadzorovalne tehnologije – s tehnologijo za prepoznavanje obraza vred – človeštvo spreminjajo v živalski vrt.

Prepoznavanje obraza bo lepo dopolnil Smart You, ki pokaže, kako nas zaradi novih tehnologij čakajo le še pametne reči – pametna prihodnost, pametne sanje, pametni cilji, pametna revolucija in pametne informacije, ki bodo ukrojene za nas. Ker pa bodo to le informacije, s katerimi se bomo strinjali in ki bodo potrjevale naše fantazije, naše predsodke, naše samozaslepitve, pomeni, da naša prihodnost ne bo ravno pametna. Au contraire: več ko bo senzorjev in podatkov, bolj bomo avtomatizirani. Kot virus, ki se avtomatično samoreproducira. Postali bomo najnižja oblika življenja. Enolična, apatična, distopična, brez empatije in emancipacijskega potenciala.

Smart You bo zato izredno lepo dopolnil zelo laibachovski The Last Invention, ki se konča v mračni, totalitarni, barbarski distopiji, v kateri ljudje razpadejo na piksle. Kot vampirji, ko jih zvlečejo na sonce. Kot ljudje, ko jih prepustijo trgu. Kot možgani, ko jih prepustijo digitalni kontroli. Piksli so novi biblični prah družbe, v kateri je kapital bolj živ od ljudi. Piksli ste in v piksle se povrnete!

The Last Invention bo lepo dopolnil Dom v lupini, ki povsem nedvoumno sporoča: več kanalov komuniciranja ko imamo, bolj smo zaprti in zategnjeni. Bolj ko komuniciramo, bolj smo izolirani. Preobilje komunikacije nas je preselilo v lupine, balone, mehurčke. In pandemija je to le razgalila in poudarila – na grotesken, apokaliptičen način.

Dom v lupini bo zato res lepo dopolnila Karantena, v kateri moški, ki v času covidske karantene v stanovanju zelo trpi in nestrpno odšteva trenutke do konca te »groze«, prižge televizor, v poročilih pa povedo: »Karantena bo podaljšana za nedoločen čas!« Karantena je nova normalnost. Sami smo ji tlakovali pot. Tehnologije so nas pripravile nanjo. Vnaprej smo jo legitimirali, pri tem pa spregledali, da še zdaleč ni nujno, da bo ta nova normalnost sploh delovala, če jo bomo ubogali – če bomo torej ubogali ukaze, odredbe in odloke oblasti. Kot pravi Slavoj Žižek v knjigi Pandemic!: »Tisti, ki so na oblasti, so panični, toda ne le zato, ker vedo, da razmer ne nadzorujejo, temveč tudi zato, ker vedo, da mi, njihovi podložniki, to vemo.« Oblasti pa ljubijo paniko, saj ta vedno znova poskrbi, da »druge dojemamo kot smrtno grožnjo, ne pa kot tovariše v skupnem boju,« pravi Žižek.

Karanteno bo lepo dopolnila Utopija-C, v kateri avstrijski animator predstavlja dnevnik svojega preživljanja karantene, ki pa tu že postane nekaj utopičnega, saj omogoča nostalgično obujanje spominov na »zlate« predcovidske čase. Še malo, pa bo ljudi začela grabiti nostalgija po karanteni. Kar seveda pomeni, da je karantena prišla domov – da smo jo sprejeli in ponotranjili, da je torej postala veliki Drugi, potemtakem tisto, na kar se lahko zanesemo. Rekli so, da je karantena nekaj dobrega – končno imate čas zase, lahko se kontemplativno ozrete vase in se bolje spoznate. Je karantena res postala dom, poln topline in čustev? Nehajte. Mar ni dom prav v času karantene postal kraj terorja, nasilja v družini? Mar ni dom prav v času karantene ljudi patologiziral?! Mar jih ni katastrofalno razcepil!?

Utopijo-C bo zato lepo dopolnil animiranček Flat ‘n’ Round, ki nas odpelje v krasni novi vzporedni svet, v katerem so ljudje tako kruto in divje in brutalno razcepljeni, da se – fizično in ideološko – delijo le še na okrogle in ploske. Kar je seveda alegorija zadušljivega razcepa, ki ga je ustvarila pandemija – ljudje so se kruto in divje in brutalno razcepili na cepljene in necepljene ( ja, še malo prej so se delili na tiste, ki trdijo, da je Zemlja okrogla, in one, ki trdijo, da je ploščata, ravna), a ta razcepljenost je le teater iluzij, saj prikriva precej bolj kruto, divjo in brutalno razcepljenost, ki jo je sprožila pandemija: razredno razcepljenost. Razredni prepad, ki ga poganja plenilski, parazitski realkapitalizem, nor na krize in katastrofe, se bo le še poglobil. Ja, razlika med cepljenimi in necepljenimi postaja vprašanje življenja in smrti. In ja, vprašanje življenja in smrti čedalje bolj postaja tudi razredna razlika – prepad med bogatimi in revnimi. Pandemija za revne pomeni tudi socialno smrt. Sploh pa revnih – nevidnih, prekarnih, pozabljenih, diskriminiranih – s karanteno niso ravno presenetili: itak imajo občutek, da so izločeni, izolirani, osamljeni, socialno distancirani. Kriza ni nikoli le nekaj nevtralnega, še manj apolitičnega.

Dobrodošli v novi normalnosti. Nobena umetnost je ne zna tako dobro artikulirati kot animirani filmi.

In ko sem gledal Volkove, animirani filmček o dekletu, ki hoče postati volkulja, sem si rekel: kaj drugega pa naj stori, če hoče preživeti te toksične, kužne, fobične, šovinistične, zatiralske, brezobzirne, utrudljive čase? Ni edina, ki beži skozi radikalno noč, v kateri je spet vse mogoče. Volkovi so v resnici hrvaški videospot za Vukove, štikel slovenskega benda Koala Voice, ki zveni kot soundtrack vsega, kar nam je pomembno in kul, kot spomin na sanjsko življenje dobe, ki izginja, obenem pa je tako čudovito kinetičen, tako nenadjebljivo precizen in tako briljantno nalezljiv, da bi ga lahko Animateka vzela za svoj jingle, saj pove, v kakšnem ritmu morate gledati animirane filme. Poslušati ga je treba na ves glas.

Love Is Just A Death Away

A bolj ko gledate te animirančke, bolj se zdi, da vedo, kaj čutimo. Hočem reči: da to čutijo celo bolje od igranih filmov. Animacija je rojena za vizualizacijo notranjih svetov – čustev, razpoloženj, spominov, treme, občutkov sramu in krivde, obžalovanja, bežnosti, zaljubljenosti.

Lahko se ji prepustiš – tako kot pesmim ali sanjam, ki jim prepustiš, da povedo tisto, česar sam ne bi znal povedati tako dobro, tako natančno, tako prepričljivo in tako definitivno, ker se pač bojiš, da boš videti preveč kičasto ali patetično, saj veste, za lase privlečeno, magari nedoraslo, celo infantilno. Animirani filmi – mali metafiziki, tako intimni in delikatni, da zardevajo – stkejo odnose med nemogočimi čustvi in občutji, tako da vam pomagajo, da dozorite. Da si upate. Da tvegate. Da v uprizoritvi svojih čustev in spominov in svoje zaljubljenosti – v slasti vsakega njenega soglasnika, v strasti vsakega njenega samoglasnika – uživate prek nekoga drugega. Ja, prek animiranega filma, prek animiranega lika – magari prek črva, ki v filmčku Love Is Just A Death Away na distopičnem smetišču preživi srečanje s strojem in najde ljubezen, prek Poljaka, ki v filmčku We Have One Heart odkrije, da je sin iraškega vojaka, ki je padel v vojni, prek dveh bratcev, ki se v Skrivalnici skrivata v omari, ta pa ju zlagoma postara, ali pa prek moškega, ki v Štorklji ugotovi, kako težko je biti ptič. Hej, poskusite z rokami kriliti uro ali dve.

Animacija lahko ujame zagatno kompleksnost čustev nekdanjih ljubimcev, ki se po dolgih letih nepričakovano srečata na železniški postaji (Soft Animals), zmedenost punce, ki je nekdanji prijatelj ni hotel poznati, tako da ji preostanejo le spomini na srečne trenutke, ki se na njenem jeziku talijo kot snežinke (Prijatelj), notranje krike, jezo in opolnomočenje ženske, ki noče postati hrana (Underwater Love), mučno nostalgijo, ki presune dekle ob vrnitvi domov, v kraj nasilja in zlorab (Med nama), spomine moškega, ki ne more pozabiti, kako je z očetom nekoč igral hokej (Comeback), vrtoglavico fanta, ki je hotel pritegniti očetovo pozornost in priti v njegov »film«, verzijo De Palmove Kajnove vzgoje, heh (Ta presneta očetova kamera!), agonijo ženske, ki se staršev spominja le s fotografij (Zgodba Igorjeve mame o stari hiši, dokumentih in fotografijah), tremo ženske, ki išče stik z destruktivnim, delinkventnim, povsem upravičeno zaprtim očetom (Dragi očka), sestavljanje življenja, ki nikoli ni bilo sestavljeno (Linije), spomine na dobre stare čase, ki so morda dobri prav zato, ker so stari, a jih proustovsko prižigajo ribje koščice (Ribje koščice), iskanje izgubljenega časa, ki morda dobro deluje le na podstrešju (Izgubiti), kalvarijo, ki jo povzročajo družinske »vrednote« (Zibelka), krik moškega, ki hoče utišati svet, vse tisto, kar je preglasilo njegov notranji mrak (Desire For Tranquility), martirij ženske, ki zleze v pralni stroj, da bi se znebila notranje »umazanije« (Donna Bella), apokaliptične občutke starke, ki ostane tako zelo sama, da ima občutek, da je konec sveta in da so vsi pomrli (Impossible Figures and Other Stories I), agonijo para, ki ugotovi, da srečanja vedno spodletijo in da je sreča vedno stvar preteklosti (Princ v slaščičarni), strašno, res strašljivo tesnobo ženske, ki v črno-belem animirančku A Boy I Never Knew ne čuti več ne kril ne veselja, še manj empatijo, in nima občutka, da bi lahko še koga rešila ali da bi lahko kdo rešil njo. Toliko trpljenja, mailbox pa poln.

Animacija ujame melodijo patine, vse te zablodele »notranje« momente, vse te delčke občutij, vso to zdrobljeno nevrozo, vse te odbitke čustev, ki tavajo v temi in jih ni mogoče racionalno sprocesirati. Le kako drugače bi lahko obdelali čustveni maelström moškega, ki je dokončal in zanimiral risbice svojega sina, umrlega pri dvanajstih, to postumno bližnje srečanje tretje vrste, ki se konča s superjunaškim duelom in Big Bangom, pa naslovil Časa je natanko dovolj? Le komu to ne bi uredilo in nastavilo čustev? Le kako tega ne bi imeli za pravo stvar? Film The Hangman at Home nas potopi v občutja rablja, ki se zvečer, po »napornem« dnevu, vrne domov, k družini. O čem razmišlja, ko z ženo in otroki pije kavo in jé jajca s šunko? Kaj odgovori, ko ga vprašajo, ali je preživel čudovit dan? Ali pa raje govorijo o vremenu – in filmih? Predstavljajte si, da je ta rabelj direktor podjetja, ki je odpustil tisoč delavcev. To mentalno »stanje« najbolje ujame animacija. In ja: le komu to ne bi uredilo in nastavilo čustev? Le kako tega ne bi imeli za pravo stvar?

Za slovenske smučarske skakalce, ki jim ne gre, običajno rečejo, da še »iščejo prave občutke«. Naj jih odpeljejo na Animateko. Naj gledajo animirane filme. Naj pustijo, da jim prave občutke najdejo, uredijo in nastavijo animirani filmi. Pa bodo eksplodirali. Videti bodo kot zaljubljenci, navsezadnje, v Slepoti in Eleni vidimo, kaj vse počne človek, ki je zaljubljen – občutek ima, da ga je zadel vlak, spreminja agregatna stanja, mutira, prehaja skozi sfere, vse mu leti iz rok, ne more se zbrati, prepričan je, da vse pesmi vedo, kaj čuti, nobeno protislovje užitka ga ne ustavi, vsaka luknja postane portal, vsak portal dih, vsak dih glas, vsak glas zrno, vsako zrno melodija, vsaka melodija Pitneyjev hit Something’s Gotten Hold of My Heart. Kot nož, ki zareže v sanje. »Scarlet for me and scarlet for you.«

Moja najljubša vojna

Ne preseneča, da je animirani film z leti postal »uradni« medij hudih, neznosnih osebnih in nacionalnih zgodovinskih travm. Leta 2008 nas je presenetil in osvojil animirani dokumentarec Valček z Baširjem, v katerem se skuša Ari Folman, scenarist, režiser in producent te brutalne avtobiografije, sicer nekdanji izraelski vojak, spomniti, kaj je počel leta 1982 v času libanonske državljanske vojne – vse spomine na ta dogodek je namreč potlačil. Ko obiskuje nekdanje tovariše, ki jih mučijo strašne, moraste, agonične sanje (kot stotnika Bena Marca v Mandžurskem kandidatu ali Jakoba Singerja v Jakobovi lestvi groze), v grozi izve, da so tedaj z izraelsko vojsko vdrli v palestinski begunski taborišči Sabra in Šatila, kjer so libanonski krščanski falangisti potem – pred njihovimi očmi – pobili 2000 palestinskih civilistov. »Ničesar več se ne spominjam,« pravi Folman. »Tega ni več v mojem sistemu.« In potem se spomni: falangistom so držali svetilko! S svetilnimi raketami so jim – ob štiklu Enola Gay (via Orchestral Manoeuvres in the Dark), si mislimo – osvetljevali nebo, da so lažje izpeljali pokol. »Nehote si prevzel vlogo nacista,« pravi njegov prijatelj, ki ga fotke Palestincev z dvignjenimi rokami v Sabri in Šatili spominjajo na fotke Judov z dvignjenimi rokami v varšavskem getu.

Ergo: animacija – običajno brez dialogov ali teksta – pove, kako doživljati travmo. Zakaj? Ker najbolje vizualizira ta spremenjena stanja, ta mejna prehajanja iz ene razsežnosti v drugo, to spremenljivost, fluidnost in živost spomina, to eksplozivno zmes sanj, spominov, zanikanj, strahov, tesnobe, občutka krivde, negotovosti, čredne imunosti in šokantne, travmatične realnosti, s čimer ustvari svojo realnost in svoja čustva, ki postanejo medij »doživljanja« travme.

Ne preseneča, da je animirani film z leti postal »uradni« medij hudih, neznosnih osebnih in nacionalnih zgodovinskih travm.

Ko se tu stemni, se res stemni. Ko tu sneži, res zazebe. Ko tu koga ustrelijo, mu res odpre glavo. In ko se tu v ljudi upre čas, je res nezemeljsko. Ne, animacija, nora na podrobnosti, obrobnosti, razkosanosti in zasebnosti, ne odstrani časa, ne potlači ga, ne pozabi nanj, ampak ga vrne – triumfalno. Politiki ne pokaže hrbta, ampak rit. Strah je njena strast. Včasih ustrahuje. Včasih znori. Včasih pa pije z Bogovi. Na koncu sveta. V čistem spodnjem perilu.

Letošnja Animateka, ki prihaja v času, ko so v slovenskih covidskih dvoranah gledani le še animirani filmi (in igrani filmi, ki izgledajo kot animirančki, recimo Ni čas za smrt, Hitri in drzni 9 in Venom 2), bo predstavila kar nekaj filmov, ki animacijo uporabljajo tako. Čilske Kosti skušajo s stop-motion animacijo – in z rifi Burtonove Mrtve neveste – urediti in nastaviti čustva do čilske zgodovine, polne trupel (in groze), Aurelov Josep pa razkrije nekaj, kar je izginilo iz francoskega spomina – ob koncu tridesetih let, ko je v Španiji divjala državljanska vojna, so francoske oblasti zgradile koncentracijska taborišča, v katera so tlačile španske republikance, ki so bežali pred fašističnim terorjem Francovega režima. Od te zgodovinske travme so ostale risbe Josepa Bartolíja, španskega ilustratorja, ki je preživel fašizem in francoska koncentracijska taborišča, kruta in nečloveška.

Ruski auteur Andrej Hržanovski v Nosu ali zaroti odpadnikov uporabi vsemogoče animacijske tehnike, da bi uredil in nastavil kaotična, kakofonična ruska čustva do Stalina, njegovega zatiranja moderne, avantgardne umetnosti (Gogolja, Šostakoviča, Mejerholda ipd.), a ne brez samoironije, saj tudi ruska umetnost pod Putinom doživlja svoj stalinistični moment.

Ilze Burkovska Jacobsen, latvijsko-norveška auteurka, pa skuša v animiranem dokuju Moja najljubša vojna urediti in nastaviti svoja kaotična, nelinearna čustva do odraščanja v socialistični Latviji, nekdanji sovjetski republiki. Spominja se, kako so kot pionirji in pionirke korakali in paradirali, gojili bratstvo in enotnost, poslušali zgodbe o enobeju in državnih sovražnikih, pretiravali, napihovali dosežke, slavili junake, služili domovini, komemorirali otroke, ki so jih sežgali nacisti, se nenehno pripravljali na novo vojno (»Predstavljala sem si, da nas bodo napadli Američani, ki bodo govorili nemško – sovražnik je vedno govoril nemško«), trpeli pomanjkanje (trgovine so zevale prazne) in kradli na delovnem mestu, medtem ko so ljudje – tudi bližnji – skrivnostno izginjali. Če jih niso vzele čistke, jih je vzel gulag.

Jasno, to – ta velika travma – se ni videlo. Toda film vendarle z užitkom pripoveduje o tem travmatičnem času, ki je neločljiv od utopičnosti, vgrajene vanj. In prav užitek, ki se noče odpovedati večnemu sedanjiku utopičnosti (njeni bistveni aktualnosti, njeni vitalnosti, njeni libidinalni nedobičkonosnosti), mu daje notranje dostojanstvo. Kar pa je logično – animacija je utopični medij, prizorišče utopičnih pričakovanj, sanjarjenj, naslad, čustvenih sinkop, fantazijskih detonacij in objektov užitka. Ja, animacija je nujna – ker nas mojstri v utopičnem razmišljanju.

In to je funkcija umetnosti. Človek si je umetnost izmislil zato, da bi lahko zadržal in obujal »svoja najlepša in najčistejša stanja«, da bi lahko poustvarjal, prenašal in stoletja ohranjal »obrazce svojega zanosa, svoje ekstaze, osebne vibracije«, silovit navdih in čudovite »naključne zaznave«, s katerimi je »obdarjen samo v nekaterih trenutkih«, je nekoč poudaril francoski pesnik Paul Valéry. »Vse umetnosti so nastale, da bi nadaljevale, spremenile, vsaka v skladu s svojim bistvom, hip minljive slasti v gotovost o neskončnosti slastnih hipov.«

Zato planite, podrite stene in vstopite v Animateko. Medtem ko ste spali, se je prelevila v enega izmed najboljših in največjih festivalov animiranega filma.

Festival animiranega filma:
18. Animateka
Kje: Kinodvor, Slovenska kinoteka in Stara mestna elektrarna, Ljubljana & spletna platforma online. animateka.si/ani2021
Kdaj: od 29. novembra do 5. decembra 2021