Sesuvanje javne TV

Janko Lorenci

3. 12. 2021  |  Mladina 48  |  Kolumna

Na nacionalki so se novinarji uprli spremembam, ki jih vsiljuje vodstvo ustanove. Namen generalnega direktorja Graha Whatmougha, političnega nastavljenca oblasti, je preprost: nacionalka ni dovolj naša, je motnja, zmanjšali ji bomo gledanost. Pritisk je brutalen, slabo zakrinkan in del Janševe širše strategije uničevanja in podrejanja vseh točk, ki tako ali drugače nadzorujejo oblast. Grahu Whatmoughu pri uničevanju nacionalke pomagajo notranji kolaboranti.

To se dogaja sredi dolgotrajne krize medijev. Javna RTV je v težavah predvsem zaradi pritiskov politike, zasebni mediji pa zaradi lastnikov, ki jim gre le za dobiček. Sloveniji grozi izumrtje resnih medijev, s tem pa pohabljena demokracija.

Pritisk politike na nacionalko je trajnica. Omogoča ga predvsem masivna zastopanost politike v programskem svetu, ki imenuje generalnega direktorja, ta pa pritiska na novinarski kolektiv.

Z drugimi besedami: nacionalka je premalo avtonomna, to pa je tesno povezano z njeno identiteto, kvaliteto, poslanstvom in gledanostjo. Če je vpliv politike premočan in ga spremlja še finančni pritisk, če torej nisi gospodar v lastni hiši, se sčasoma vse v njej izrodi in spači, veljavo izgubijo tudi temeljna novinarska načela, kolektiv deluje podoptimalno in odbranaško.

Kričeč izraz tega je zloglasno uravnoteževanje v nacionalkinem informativnem programu, glavni tarči pritiska – nasproti postaviš dva, tri, štiri osebke iz različnih političnih taborov, jih prepustiš prepiru, sam dvigneš roke. Z uravnoteževanjem se novinarji odpovejo lastnemu raziskovanju, mnenju in vrednotenju, s tem dopuščajo relativizacijo in enačenje vsega ter postajajo podobni zmedi in kaosu družabnih omrežij. Elementarno novinarsko radovednost izrinja uradniška miselnost, negativno kadrovanje se druži z oportunizmom, upadanjem motiviranosti in pripadnosti ustanovi. Kolektiv se drobi na sprte skupine, v njem se množijo in cvetijo novinarski služabniki vsakokratne oblasti. Ambiciozni posamezniki odhajajo, kakovost oddaj se slabša, na tako, tudi finančno oslabljeno nacionalko lahko politika pritiska še učinkoviteje, vedno bolj pičli gledalci pa neradi plačujejo obvezno naročnino.

V tak začarani krog postopnega nazadovanja drsi nacionalna TV že vrsto let. Za procese, ki jo razjedajo, je sokriva – premalo se je tolkla za formalno zagotovljeno avtonomijo, ni ustavila notranjih politikantov, z uravnoteževanjem je veliko prispevala k temu, da je janšizem nekaznovano postajal vedno bolj skrajen, zdaj pa ji zavija vrat. Tu je treba ponoviti, da je janševska politika neprimerno bolj surova in polaščevalna kot levosredinska. A tudi ta v svojih mandatih z veseljem sprejema politično tutorstvo nad nacionalko in ni nikoli resno poskušala odpraviti Grimsovega medijskega zakona, ki je tutorstvo uvedel.

Grah Whatmough, nastavljen z blagoslovom Počivalškove SMC in torej tudi Janše, propadanja nacionalke ne zdravi, ampak ga zavestno pospešuje. Ni naključje, da bodo vsiljene spremembe začele veljati v predvolilnem času. Ustanovo je s svojimi zahtevami prignal v kot, to je bila kapljica čez rob njene upognjene potrpežljivosti. Upor je več kot upravičen in govori, da se novinarski korpus zaveda svoje ogroženosti in večinsko ostaja demokratičen ter privržen osnovnim novinarskim postulatom. Glede na siceršnjo ohromelost je ta mala televizijska vstaja skoraj katarzična. In nacionalka potrebuje nič manj kot katarzo, če se hoče iztrgati iz dolgoletnega pogrezanja. Saj ni treba, da novinarji (razumeli pa bi jih) pograbijo Graha Whatmougha, tisto bedo od Areha in Rebernikovo, jih stlačijo v najbližji smetnjak in si razkužijo roke. A še naprej se morajo upirati.

To so dolžni sebi, gledalcem in demokraciji. Zmagati je mogoče. Pred mnogimi leti smo imeli podobno izkušnjo novinarji Dela; takrat primerjalno še zelo blagim zunanjim pritiskom so se pridružili notranji kolaboranti (Slivnikova četica), a smo jih premagali in izgnali, ker smo tisti bolj angažirani sodelovali in potegnili za sabo tiho večino. TV-protestniki so si široko notranjo podporo že zagotovili, pogum pa lahko črpajo tudi iz tega, da je do volitev in konca Janševe oblasti le nekaj kratkih mesecev. Na izid volitev bo seveda vplivalo tudi obnašanje nacionalke v tem času. Zdaj, posiljena in ponižana, menda jasno vidi, da jo bo sedanja oblast, če dobi še en mandat, uničila hitro, brutalno in dokončno. Gledalci bodo potem še bolj bežali k Pop TV.

Že zdaj pa je dobro misliti onstran volitev. Vrnitev v stanje pred Grahom Whatmoughom ni dovolj. Prvi pogoj za ustavitev hiranja in prerod je vnovična in zaresna avtonomija. Pot do nje vodi predvsem prek umika politike iz RTV ali vsaj radikalnega zmanjšanja njene prisotnosti. To zahtevo gre že zdaj in po volitvah jasno in glasno nasloviti zlasti na levo sredino, občutljivejšo za javni pritisk. Pri tem bo nacionalko zanesljivo podprla tudi javnost.

Problem notranjih kolaborantov pa bo morala rešiti sama. Kolektiv mazohistično tolerira posameznike, ki s svojim nastopanjem ali urednikovanjem nedvoumno podpirajo sedanjo oblast, tisto, ki nacionalko odkrito uničuje. Kolaboranti se sklicujejo na nazorsko in politično pluralnost, za javno TV nujno, toda pri njih gre za politično in strankarsko navijaštvo, zlasti za navijaštvo za SDS. Treba se bo odločiti: ima prednost nedotakljivost takih saboterjev ali obstoj in normalizacija institucije?

Pred takimi odločitvami je tudi vrsta drugih, od zunaj okupiranih in od znotraj podobno prestreljenih ustanov. Gre za izjemen politični, ekonomski, razvojni, tudi etični … problem, ki ga drugačna, nejanševska oblast sama ne more in niti ne sme rešiti. Znotraj se bo treba zganiti, dragi novinarji, sodniki, uradniki, akademiki ... Ja, katarza.