Glasbeni in umetniški kolektiv, ki slavi robne prakse (post)internetne klubske kulture

Zgodba kolektiva Nimaš izbire se začne s tipično pripovedko velikih sanj v malem mestu. »Doma na Obali nisem imel somišljenikov, s katerimi bi lahko karkoli ustvarjal. V nekoliko patetični maniri lahko rečem, da je bil to čas mladostniške eksistencialne krize: bil sem tako rekoč brez povezav z zunanjim svetom. Ko sem prišel v Ljubljano, se je moj svet obrnil na glavo,« se spominja Gabriele Steffe, 23-letni študent kulturologije in ustanovitelj ekipe Nimaš izbire, ki se je na ljubljanski sceni sprva udejstvovala kot mikro blagovna znamka »naredi-sam« ulične mode, pozneje pa je postala ena najbolj dejavnih sil v domači rejverski krajini.

Kmalu po prihodu v prestolnico se je povezal z nekaj let starejšim mariborskim grafičnim oblikovalcem in multimedijskim umetnikom Dorijanom Šiškom (danes šteje 31 let), članom umetniške skupine Freštreš in nekdanjim likovnim urednikom časopisa Tribuna. V tem obdobju – daljnega leta 2018 – je v naših krajih vznikalo mnogo manjših, neprofitnih ustvarjalcev uličnih oblačil ter umetniških fanzinov, in to je bil vlak, na katerega sta skočila tudi Steffe in Šiško. »Gabi je opazil moje dizajne, mi zaupal oblikovanje t-shirta, jaz sem naredil kar celotno kolekcijo, in zadeva se je spontano razvila v dolgotrajno sodelovanje,« se spominja Šiško. »Sprva je bila to cinična refleksija novodobnih modno-oblikovalskih smernic, ki se je poigravala s simboli slovenske narodne identitete in slovenskimi pregovori, zapisanimi v starocerkvenoslovanski pisavi, kar je bil pravzaprav ironičen odgovor na sodobne modne trende, kakršne dirigirajo oblikovalci, kot je na primer Gosha Rubschinskiy.«

Nimaš izbire je nato svojo dejavnost iz oblikovanja oblačil organsko preusmeril v organizacijo partijev, pri čemer Steffe skrbi za glasbeni program, Šiško pa za vizualno reprezentacijo kolektiva – od vidžejskih projekcij do oblikovanja plakatov. Šiško se je v zadnjem času sicer odmaknil v ozadje, od koder deluje predvsem kot kreativni direktor, ustvarjanje pa vse pogosteje prepušča oblikovalcem mlajše generacije. Med njimi sta tudi Neža Knez in Bor Kokelj. Ja, portretiranca sta pravzaprav le vodilna člana nenehno spreminjajočega se kolektiva, ki pa je pravzaprav mnogo številnejši: tu so še glasbeniki – Staš Kramar, ki ustvarja pod psevdonimoma Junker in Fujita Pinnacle, mladi obalni didžej Outlot ter producent in vokalist Ascyth (Martin Piber) –, tu je še Luka Bitenc, ki v kolektivu deluje kot fotograf in občasni oblikovalec, fanta pa omenita še Mihaela Solarja, ki pomaga pri logistiki organizacije rejvov in oblikovanju oblačil, ter tudi nekaj bivših sodelavcev, denimo fotografa in režiserja Bonina Englara, ki je bil pri kolektivu dejaven predvsem pri njegovih prvih korakih.

Prav številnost članov kolektivu omogoča, da nov dogodek navadno napove že dan po tem, ko mine prejšnji. Ja, Nimaš izbire si le redko vzame čas za počitek. Njegovi partiji – ko na njih odmevajo ritmi britanske tradicije klasičnega rejva, se imenujejo Štrom, ko krmarijo med trapom in robnimi praksami podzemne internetne muzike, pa potekajo pod etiketo Krom – se v normalnih časih, ko kolektiva ne omejujejo protikoronski ukrepi, zvrstijo tako rekoč vsak konec tedna. Naj gre za samoorganizirane partije na skrivnih lokacijah, za rejve v ljubljanskih klubih ali za ambicioznejše dogodke, kakršen je bil praznik hyperpopa ob odprtju letošnjega Grafičnega bienala, podnaslovljenega Iskra Delta, Nimaš izbire v Ljubljani ironično zagotavlja izjemno pestro izbiro najsodobnejših odvodov klubske elektronike, ki so v naših krajih sicer precej zapostavljeni. »Boomerski programci in vodje klubov se ne bodo prilagodili duhu časa, zato je naša dolžnost, da občinstvu omogočimo ponudbo napredno mislečih robnih praks,« pravi Steffe. In doda: »V času nastanka našega kolektiva je bila lokalna scena nekoliko enodimenzionalna, pravzaprav zatohla, zato smo se v ciničnem duhu poimenovali Nimaš izbire – in ljudem ponudili alternativno izbiro.«

Sprva se je kolektiv posvečal predvsem trap glasbi – »bil je trap, ampak ni bil trash«, se spominja Šiško –, ko pa je ta prešla v mainstream, je začel zavijati v smer obskurnih žanrov internetne muzike, »od hyperpopa prek transgresivnih klubskih dekonstrukcij do hiper-intenzivnega underground rejva«, pravi Steffe. Ker to resnično ni lahkotna, »ljudska« in posledično pretirano priljubljena glasba, se pri novih programskih smernicah kolektiva seveda pojavlja vprašanje, ali je lokalno občinstvo sploh dovolj avanturistično za tako čudaške odvode elektronike, kakršne te dni promovira Nimaš izbire. Šiško odgovarja, da je »ena naših ključnih nalog prav to, da občinstvo izobražujemo, da ga ne podcenjujemo, saj se lahko včasih na tak način razvija, ne da bi se tega zares zavedalo«. Svojo misel potem utemelji z vidika grafičnega oblikovalca: »Pravzaprav smo kot dizajnerji zabav, občinstvo pa je naš naročnik. Po navadi oblikovalec bolje ve, kaj klient pravzaprav potrebuje.«