»Odprla so se mi vsa vrata, za katera sem si to želel«

Ko je sedel za klavir in po uvodnem orkestralnem delu zaigral prvih nekaj taktov Chopinovega Koncerta v F-molu, smo vsi, ki smo pred nekaj tedni prek spleta spremljali njegov nastop v finalu Chopinovega tekmovanja v Varšavi (blagor tistim, ki so bili dejansko v dvorani!), obnemeli. Mladi pianist Aleksander Gadžijev (1994) igra s tolikšno senzibilnostjo in občutkom, da ni čudno, da mu je to nazadnje prineslo drugo mesto na tem tekmovanju. Na ugledno prireditev na Poljskem, ki poteka vsakih pet let in ima skoraj stoletno tradicijo, se vsakič prijavi približno 500 mladih pianistov z vsega sveta. Gadžijev je prvi slovenski pianist, ki se mu je uspelo prebiti v finale in na prve tri stopničke tekmovanja, s katerimi si najboljši zagotovijo vstopnico na največje koncertne odre na svetu. Prislužil si je tudi posebno nagrado za najboljšo izvedbo sonate. Letos je sicer že zmagal na prav tako pomembnem pianističnem tekmovanju v Sydneyju in se počasi prebija med najbolj iskane mlade pianiste na svetu. Gadžijev, po rodu iz Gorice, mesta na slovensko-italijanski meji, izhaja iz glasbene družine: starši – mama Ingrid Silič je slovenskih, oče Sijavuš Gadžijev pa azerbajdžanskih korenin – so izvrstni pianisti in klavirski pedagogi.

Če malce v šali vprašam – kaj lahko pianist vaše starosti po doseženem drugem mestu na Chopinovem tekmovanju, ki velja za najuglednejše klavirsko tekmovanje na svetu, sploh še doseže?

Pri tekmovanjih obstaja meja, povezana s starostjo. Udeležuješ se jih lahko do nekako 30. leta. Zame je bil to zaključek tekmovalnega cikla. Imam kar nekaj izkušenj s tekmovanji, to zadnje pa res razumem kot nekakšen vrhunec tekmovalne kariere. Ne gre le za ugled, ki ga uživa Chopinovo tekmovanje, temveč ima ta prireditev neko osrednjo vlogo v glasbenem svetu tudi v medijih. Resnično je deležna ogromne pozornosti. Na Poljskem, kjer poteka, je to tako rekoč dogodek leta. Dogaja se, da te ljudje ustavljajo na cesti in prosijo za avtogram.

Zame se je po uvrstitvi na drugo mesto zato dosti spremenilo. Zdaj lahko uradno povem, da ne bom več tekmoval. Začenja se tisto pravo življenje glasbenika, ki ni več odvisno od tekmovanj in nagrad. To drugo mesto mi je prineslo vabila za nastope po vsem svetu, imel bom recimo turneje na Japonskem, v Avstraliji, Kanadi in Tajvanu, nastope v Sankt Peterburgu, pa seveda tudi v Evropi. Nedavno sem nastopil v Sloveniji, v Portorožu, kar mi je bilo v veliko zadoščenje – februarja se vrnem v Novo Gorico in Celje, septembra v Maribor.

Tekmovalni del je torej neke vrste priprava za nadaljevanje poklicne kariere? Če prav razumem, je to, kakšen ugled si zgradiš na tekmovanjih, ključno za to, kako bo videti tvoje življenje poklicnega pianista? Vi ste se prvega tekmovanja udeležili že pri desetih letih. 

Res je, a na začetku sem hodil na bolj otroška tekmovanja, ni bilo še tako resno. Začelo se je, ko sem pri 18 letih zmagal na Premio Venezia, to je bila prva pomembnejša zmaga. Takrat sem začel malo več koncertirati, ko sem dobil prvo nagrado na tekmovanju v japonskem Hamamacuju, pa je vse skupaj postajalo vedno bolj intenzivno. Letošnji zmagi, v Varšavi in še pred tem v Sydneyju, sta mi odprli čisto vsa vrata, za katera sem si to želel. Toda taka je bila moja pot, seveda ni pri vseh pianistih ali glasbenikih enako. Obstajajo ljudje, ki niso nikoli dobili nagrade na nobenem tekmovanju, a imajo izvrstno kariero, ker so v ključnem trenutku spoznali pravega dirigenta, ki je verjel vanje. Sam sem se rodil v majhnem mestu, kjer ni bilo veliko možnosti za takšne stike. Sicer sem imel to srečo, da sta oba, mama in oče, vrhunska glasbenika, ki sta me vsak po svoje obogatila s svojim znanjem, vendar pa sem po drugi strani odraščal v kraju, kjer glasbenih možnosti ni bilo na pretek. Razvijal sem se počasi.

Sam torej mislim, da je vloga klasične glasbe razviti vse mogoče človeške čute. Tako bo vedno, v 21. stoletju, čez 200 let. Globoka povezava z zvokom te spremeni kot človeka.

Dejali ste, da je bil na Poljskem odziv na tekmovanje tak, da ste se počutili skoraj kot zvezda. Se vam zdi, da se je v Sloveniji o tem premalo pisalo? Sicer je vaša uvrstitev prišla v medije, pa vendar ne v razsežnostih športnih dosežkov, novic o zmagovalcih različnih šovov talentov in podobno. Čemu je umetnost tako zapostavljena? 

Najpreprostejši odgovor bi bil, da je bilo v zgodovini vedno tako. Spomnimo se samo slogana v času rimskega cesarstva: panem et circenses, kruha in iger. Ljudje so hodili v kolosej in gledali gladiatorje, ker je bila to najpreprostejša zabava. Zato si je tudi v današnjem času težko predstavljati, da bo interpretacija nekega dela, ki je nastalo pred več kot 200 leti, prepričala ljudi. Seveda jih lahko gane, celo bolj kot šport. Da bi to spodbudilo neki množičen odziv, pa je že težje. Televizija, na primer, je za šport odličen medij. Ljudem lahko enostavno zagotoviš informacijo v zelo kratkem času – v desetih sekundah izvedo, kaj se dogaja v Tokiu, da je ta in ta človek dobil to ali ono kolajno. Pri tekmovanju, kjer recimo igraš za tri ure repertoarja in traja ves mesec, je to nemogoče. Hkrati tudi ni na voljo neka podatkovna zbirka, ki bi človeku omogočila, da bi se čustveno povezal s tem. Številni ne vedo, kakšno veljavo ima to tekmovanje, ali pa celo, kdo je bil Chopin. Tu sicer potem pridemo do drugega problema, do pomanjkljive izobrazbe v šolah. Moram pa pripomniti, da je bil medijski odziv v Italiji še veliko slabši kot v Sloveniji. V Kanadi, od koder prihaja zmagovalec tekmovanja, je bila to neznanska novica.

Nastop, kakršen je bil vaš, v poslušalcu zbudi kompleksnejša čustva, kot jih generična pop skladba. Toda ali še znamo poslušati na tak način? Kje je mesto klasične glasbe danes? Sicer je našla pot tudi na družabna omrežja, kot je TikTok, a gre večinoma za nekaj taktov odigranih znanih skladb, nekajsekundne posnetke, klavirske trike ... stvari, ki pritegnejo in pri katerih ni treba vložiti veliko truda v poslušanje in razumevanje interpretacije.

Brez dvoma to nekoliko ogroža klasično glasbo, kot smo jo poznali do zdaj. Če neka skladba traja deset minut, ti pa imaš na aplikaciji samo desetsekundni odlomek, je to seveda priročneje. Mislim pa, da ni toliko bistvena delitev na klasično in neklasično glasbo, temveč preprosto na dobro in slabo. Obstaja tudi klasična glasba, ki je zelo dolgočasna, nekakovostna. In hkrati obstaja pop, rock, jazz glasba, ki jo tudi obožujem in je na zelo visoki ravni. Mislim, da ima vsaka stvar svojo vlogo in vrednost. Vrednost tega, da ti lahko poslušaš nekaj, kar traja 25 minut, recimo. Vrednost je tudi to, da si sposoben slediti misli, ki se razvija dlje. To pomeni, da razvijaš neko globino koncentracije – če to počneš, boš sposoben poslušati nekaj 20 minut ali pa 30 sekund. Glasbeni stavek, recimo – 30 sekund za glasbeni stavek sploh ni tako malo. Glasba ima seveda še to prednost, da nima nobene politične ali socialne konotacije. Tako da si lahko res prepuščen čistemu zvoku. To je seveda zelo težko opisati z besedami, ker gre za izkušnjo. Najčistejša glasba ni intelektualen, pač pa čustven dogodek. Skoraj primitiven. Sam torej mislim, da je vloga klasične glasbe razviti vse mogoče človeške čute. Tako bo vedno, v 21. stoletju, čez 200 let, to nima nobene zveze s časom. Globoka povezava z zvokom te spremeni kot človeka.

Gotovo pa ne moreva mimo tega, da se je deloma spremenil način, kako glasba pride do naslovnika. Kot ste dejali, so bili vaši začetki počasni, od tekmovanja do tekmovanja. Nekomu pa lahko uspe tako, da njegov nekajsekundni posnetek igranja klavirja postane viralen. 

Odvisno, kaj si predstavljamo pod besedo ’uspeti’. Če ti je uspelo, da si bil slaven za 30 sekund, čez 30 sekund pa se pojavi drug posnetek pianista, ki ima ravno tako milijon ogledov, to nima ravno smisla. Če opisano denimo primerjam s Chopinovim tekmovanjem, je to neko jamstvo, ker ima skoraj stoletno tradicijo. Vsi vedo, da to ni stvar, ki bi pojutrišnjem propadla ali kjer bi čez pol ure vsi pozabili nate. Družabna omrežja pa so, nasprotno, varljiva. Lahko imaš na milijone ogledov, všečkov in delitev, a te bo čez čas zamenjal kdo drug. Andy Warhol je pametno rekel, da bo v prihodnosti vsak slaven za pet minut. Točno to se dogaja. Pa niti ne pet minut, včasih gre za pet sekund. To so neke druge dimenzije. Morda lahko rečemo, da je takšna »slava« bolj demokratična, ker nam te platforme omogočajo, da smo na njih vsi enaki, vsi imamo enake možnosti, pozornost, ki smo je deležni, je naključna, zato konec koncev nič ni več zares pomembno. Te stvari se mi sicer zdijo zanimive, ni slabo slediti tem trendom. A mislim, da navsezadnje niso preveč dober kazalec tega, kdo bo denimo napolnil koncertno dvorano. Bolj se mi zdi, če že, smiseln koncept platforme Twitch, kjer si glasbeniki pridobijo virtualno publiko, ki jim plačuje po nekaj evrov za koncerte v živo. Nekateri se s tem lahko preživljajo. Tak način se mi zdi skorajda obujanje starega tipa mecenstva. Sicer dvomim, da so meceni tedaj plačevali glasbenikom po en evro, ampak tukaj lahko zbereš deset tisoč »mecenov«, in če ti vsak plača po evro na koncert, je to že nekaj. To ti omogoči preživetje, pa še pristen stik z občinstvom.

Prej ste rekli, da se je vaša kariera razvijala počasneje, ker prihajate iz manjšega kraja, Gorice. Je pa to dvojezično območje, kar utegne biti prednost – najbrž v času grajenja kariere niste bili obremenjeni s pripadnostjo ne slovenskemu ne italijanskemu prostoru, bolje ste se znašli v mednarodnih vodah. 

Ja, gotovo. Prostor pravzaprav ni bil dvojezičen, ampak trojezičen, ker je oče po rodu iz Azerbajdžana in je doma govoril rusko. Pa tudi Avstrija ni daleč. (smeh) Gotovo je to prineslo veliko dobrega. Od nekdaj sem sicer skušal ne identificirati se z ničimer. Po svoje je to zelo težko, ker ne veš čisto gotovo, kam spadaš. Ampak hkrati se vedno dobro znajdem tako rekoč povsod. Na Poljskem sem recimo opazil kar nekaj podobnih stvari kot v Sloveniji in se počutil skoraj kot doma.

Torej imate Slovenijo kljub vsemu za svoj dom – bolj kot Italijo? 

Obstaja tretja »država«, ki ni ne eno ne drugo. Goriška. (smeh) Tam je ogromno ljudi, ki so zamejci in govorijo italijansko, moja babica in dedek pa sta bila iz Nove Gorice in sta govorila slovensko, ravno tako mama ... neka zmes, skratka. A ko se rodiš, seveda ne razmišljaš o tem. Šele pozneje ti postane jasno, da si pravzaprav iz dveh držav, in sprašujejo te, kdo si. Saj si predstavljam, da je to nekaj posebnega, a med odraščanjem se ti to zdi normalno. Šele, ko se moraš nekako opredeliti, ali se počutiš Italijan ali Slovenec, začneš bolj premišljevati o tem.

Seveda, predstavljam si, da ste takih vprašanj dobili že na stotine. Kakorkoli, zdaj ne živite ne v Italiji ne v Sloveniji, pač pa v Nemčiji. 

Ja, iz Gorice sem se preselil v Salzburg in živel tam štiri leta, zdaj pa že peto leto živim v Berlinu. Berlin je zelo mednarodno mesto.

Je eden od razlogov, da ste se najprej preselili v Avstrijo, potem pa v Nemčijo, tudi boljši odnos teh držav do kulturnikov? 

Odločitev za selitev v Nemčijo je bila precej enostavna: poznal sem dosti ljudi v Berlinu, hkrati pa sem se hotel po magisteriju še glasbeno izpopolnjevati in v Berlinu je bil odličen učitelj, s katerim sem že delal. Tako da je to prišlo čisto naravno. Že po nekaj tednih življenja v Berlinu sem nekako pozabil na obdobje v Salzburgu, ker je razlika med življenjem tam in tu tolikšna. Ozračje je drugačno, ljudje so veliko bolj odprti ... Salzburg je precej bolj ozek, včasih sem se počutil, kot da sem spet v neki mali vasici. Lepo je iti tja za konec tedna, ampak tam sem živel štiri leta in sem ga res dobro spoznal. Začutil sem željo, da se preselim. V Berlinu je za zdaj kar v redu.

Če pustiva ozračje ob strani – imate tam dovolj prostora in sredstev za kulturni razvoj? 

Kot glasbenik interpret nisem toliko odvisen od štipendij, razpisov in podobnih stvari, to je bolj za skladatelje. Spet nekaj drugega je, če si del orkestra. V Berlinu je osem orkestrov, ravno tako jih je veliko na Dunaju, in v teh orkestrih igra veliko Slovencev, zelo uspešnih glasbenikov. Za solista pa je malo drugače, ker igra vsepovsod po svetu. Tako da je po svoje vseeno, kje živi, kar se tiče kandidiranja za štipendije in sredstva. Berlin mi je všeč predvsem z zemljepisnega vidika, dober položaj ima, od tu lahko potujem kamorkoli.

Prostor, v katerem sem odraščal, pravzaprav ni bil dvojezičen, ampak trojezičen, ker je oče po rodu iz Azerbajdžana in je doma govoril rusko. Pa tudi Avstrija ni daleč. Gotovo je to prineslo veliko dobrega.

Potujete res veliko. Vam ustreza tak način življenja: stalni premiki, konec tedna za vas ne obstaja ... vas nastopi tako polnijo, da je vredno, ali imate kdaj dovolj? 

Ne, seveda imam kdaj vsega čez glavo. Novembra – 11., 12. in 13. – sem imel tri zaporedne nastope, potem pa spet dva 16. in 17. novembra. Po šest ur sem bil na poti, nato sem zvečer nastopal. To je morda malo na meji sprejemljivosti in zmogljivosti.

Tako da je vsekakor treba najti neko ravnovesje. Trenutno to malo težje storim, ker se dogaja preveč različnih stvari in čutim preveliko dolžnost, da bi kaj odpovedal. A postopoma se bom moral naučiti, da kakšno povabilo lahko tudi zavrnem. Morda se bom v prihodnje bolj posvetil organizaciji. Ker sem veliko nastopal na Poljskem, pa tudi denimo v Bratislavi in Sloveniji, sem začel razmišljati, da bi bilo lepo, če bi obstajal panslovanski glasbeni festival, ki bi potekal v Sloveniji, na Hrvaškem, Poljskem, Češkem, v Ukrajini ... opažam namreč, da so se po padcu komunizma odnosi med temi državami malo ohladili. Zdi se mi, da je to škoda, kajti med nami obstajajo neke podzavestne globlje kulturne in človeške povezave.

Morda res, vseeno pa se te države na neki ravni povezujejo in to postaja vse nevarnejše. Na primer višegrajska skupina ... Poljska in Madžarska gresta zadnje čase v ultra konservativno smer in povezav v takem smislu si ne želimo. A glasba je seveda nekaj drugega. 

Absolutno se strinjam. Na Poljskem imam dosti prijateljev in vsi mi povedo, da so politične razmere tam na meji sprejemljivega. Ne, sam sem meril na nekaj izključno kulturnega. Serijo koncertov v teh državah, samo toliko, da se spomnimo, da obstajajo zvoki, ki so sorodni tvojemu; da recimo tudi na Slovaškem govorijo jezik, ki ni tako zelo drugačen od tvojega. Dogodek, ki bi združeval avtorje, izvajalce in kulturne menedžerje. A še enkrat, brez kakršnihkoli političnih konotacij.

Že prej sva govorila o tem, da izhajate iz glasbene družine. Klavir ste začeli vaditi v zgodnjem otroštvu z mamo, profesorico klavirja. Kako pomembno je za glasbeno kariero, da se že rodiš v takšno okolje? Ste imeli kdaj občutek, da ste morali zaradi zgodnjega ukvarjanja z glasbo malce prehitro odrasti? 

Ne bi rekel, vedno mi je bilo všeč biti na odru. To je zelo pomembno, kajti če nisi za na oder, vsa stvar hitro postane mučna. Glede prvega dela vprašanja pa: če si doma obkrožen z glasbo, si ne moreš pomagati, da ne bi dihal tega zraka. Ko sem bil majhen, je oče ves čas preigraval Beethovnovo Apassionato v f-molu. Ko sem se sam lotil učenja te sonate kakih deset let pozneje, recimo pri 16 letih, je bilo, kot da bi jo že znal. Bila je zapisana v moji podzavesti in precej hitro sem se je naučil. Poznam pa seveda veliko ljudi, ki niso iz glasbenih družin, a so kljub temu vrhunski glasbeniki. To, da si iz glasbenega okolja, je lahko pozitivna spodbuda ali pa negativna prtljaga. Negativna zato, ker samodejno ponavljaš napake staršev, jih sprejemaš kot resnico in se niti ne vprašaš o njih. Dokler nekega dne nisi dovolj svoboden in neodvisen, da lahko to pustiš za sabo. Za to potrebuješ neko zrelost in mir.