Claudia Durastanti: Tujka

+ + + +

Nemir in pripravljenost

»Tako kot materini psi za družbo, ki so bili najprej pohlevni in so zadnja leta ponoreli, se vsaka stvar, ki se je dotakneta moja starša, prilagodi njunemu propadanju; sta čudodelna kralj in kraljica, ki namesto, da bi zdravila bolne ali delala čudeže, vsako živo bitje, ki se pojavi v njuni bližini, prepričata, da se odreče svoji trdnosti in se prepusti morebitni norosti,« v prvem od petih, skoraj po horoskopskih rubrikah imenovanih razdelkov (Družina, Potovanja, Delo & denar, Ljubezen itd.) tega biografskega in vmes tudi esejističnega romana o sodobnem tujstvu pravi ena najprodornejših sodobnih italijanskih avtoric Claudia Durastanti (rojena leta 1984). Potem se ukvarja s tem, koliko je gluhota staršev vplivala na njeno osebnost in pripomogla k njenim (samo)diagnozam.

Njeno odraščanje je bilo burno, napeto in glasno, saj so starši – mati in oče sta ujeta v krog obračunavanja in v idejo, da sta rešila partnerja, in mama je očeta tik pred suicidom res snela z mostu – gluhi, to pa je povzročilo slabo artikulirano glasnost pri materi in čezmerno nemo glumaštvo pri očetu. Podobno kot Jonathan Frenzen v Območju nelagodja tudi Claudia Durastanti piše o umiku v svet knjig in množične kulture, pank bendov in kulture zabave, hkrati pa je oborožena s študijem antropologije, zato soseske in hendikepe preceja skozi to sito.

Živela je med newyorškimi četrtmi, kamor so se izselili njeni stari starši, ter čudno in čarobno zaostalostjo in predmodernostjo Bazilikate na podplatu italijanskega škornja.

Kasneje je sama emigrirala v London. Tako postaje na poti v odraščanje, ki jim ne manjka pronicljivih uvidov in včasih skoraj do aforizma zaostrenih razmislekov, postavlja v različna okolja in pri tem kot večna tujka premišlja o različnih načinih bivanja. Ob različnih vzgojnih, šolskih in obšolskih dejavnostih in prijemih, ob materinem čudaštvu in očetovem nasilništvu so jo usodno zaznamovali tudi kraji, skupnosti in urbane krajine, v katerih je živela. Tako se hitro pomešajo tradicionalistična italijanska diaspora v Ameriki, zožena in opravljiva srenja na podeželskem italijanskem Jugu in London po brexitu, ko se karte za prišleke na novo premešajo.

V tem pisanju, ki se opira na kulturne fenomene, ne manjka uvidov v subverzivno nenaklonjenost slovničnim pravilom pri starših, pa spekulacij, kaj in kako slišijo. Tujka je v petih poglavjih izpisan poskus lastne osebnostne anatomije, ki postane zadržan v hipu, ko bi morala spregovoriti o bližini in tem, kako jo deliti; namesto tega je ves čas prisotna zavest o možnosti konca zvez, pač glede na čustveni model primarne družine, ki ga edinega pozna.

Claudia Durastanti je neprizanesljiva do vseh, tudi do sebe, hkrati pa je v njenem pisanju kar nekaj zanimivih uvidov v globalne spremembe – tiste, ki zadevajo način migracij in zavest o tujstvu nekdaj in danes. Pri tem pa brez milosti nasadi recimo tudi materino medmrežno iracionalnost in očetovo šopirjenje, ki zdaj, v poplavi ponaredkov in cenene stalne dostopnosti vsega, šele lahko polno zaživi.