Ross From Friends: Tread

+ + + + +

Sredi prejšnjega desetletja se je Felix Clary Weatherall, ki ustvarja pod psevdonimom Ross From Friends – večinoma zaradi YouTubovih algoritmov, ki so po nepojasnjenem spletu okoliščin vsem povprek priporočali njegov izjemni melanholični hitič Talk To Me, You’ll Understand – vzpostavil kot vodilni izvajalec na polju trendovskega žanra elektronike, imenovanega lo-fi house. Ta je pravzaprav klubska elektronika z močno nostalgijo po plesni glasbi devetdesetih let, a jo zaznamuje tako meglena, zamazana zvočna slika, da veliko bolje kot na plesišču deluje na domačih zvočnikih ali med vožnjo po avtocesti. Morda je imel žanr lo-fi housa ravno zaradi te specifične namenskosti tako omejen rok trajanja: večina njegovih glavnih predstavnikov se je usmerila v razmeroma standardizirani deep house in techno, sproduciran na način, ki ne dela krivice velikim ozvočenjem. Weatherall ne sodi mednje. Ustvarjanje je pod pokroviteljstvom institucije Brainfeeder, založbe očaka futurističnih beatov Flying Lotusa, usmerjal v vse bolj avanturistično, eklektično in napredno mislečo produkcijo.

Tudi na novem albumu številne vplive črpa iz tradicije klubske elektronike devetdesetih let – prisotni so denimo elementi trancea in ibiških štanc koračnic –, a nostalgično-rejverskih tendenc ne zakriva več pod debelo fasado prasketanja magnetofonskih trakov in invazivnega belega šuma, temveč jih zapakira v skrbno sproducirano, skoraj nekoliko IDM-ovsko večplastnost, pri kateri pogosto očarajo ravno mikropodrobnosti, ki v zamolkli lo-fi house estetiki ne bi prišle do izraza. A Ross From Friends na novi plošči pri zbujanju nostalgije pravzaprav še zdaleč ni zazrt zgolj v daljna devetdeseta, temveč se spogleduje predvsem z estetiko future garagea – še enim kratkoživim žanrom v plesni elektroniki, ki je po britanskih klubih odmeval pred dobrim desetletjem, a je, žal, naglo utonil v pozabo.

Weatherall se na albumu Tread zateka denimo k razlomljenim, a nežnim 2-step ritmom, k blaženim vokalnim semplom, ki so zvišani v slogu petja Alvina in veveričkov, k toplim synthovskim kompozicijam, ki spominjajo na vrhunce opusa lege ndarnega dvojca Boards of Canada, in pa k mračni postdubstepovski atmosferi, ki nemalokrat zveni kot neposredno sklicevanje na vplivno zapuščino skrivnostnega producenta Buriala. To je resnično zmagoslavna kombinacija eklektičnih vplivov, ki drug drugemu laskajo, si sočasno med seboj močno nasprotujejo, a se hkrati lepo dopolnjujejo. Pohvaliti gre tudi premišljeno dramaturgijo albuma, ki intenzivnost IDM-ovskih in future garage rafalov nekajkrat preseka s spokojnimi triphop editi vintidž soul raritet, a kljub tem odmorom vseeno ohranja kohezivno napetost celotnega izdelka.