Darilo za Darilo

Iz Anglije je prejšnji teden priletela novica, da je slovenska umetnica Jasmina Cibic, ki je že kmalu po 20. letu odšla živet v London in tam deluje še danes, prejemnica ugledne, deset tisoč funtov vredne filmske nagrade jarman za najinovativnejše dosežke na področju filma in gibljivih podob. Med drugim je bila nagrajena za umetniški film Darilo, v katerem se je ukvarjala s konceptom kulture kot političnega darila. »Film pokaže, kam lahko pripelje instrumentalizacija umetnosti. Vsa arhitektura, ki sem jo uporabila za lokacije filma, je bila denimo izvedena z nekim upanjem v solidarnost, a sovražni govor hitro da legitimnost, da se uniči in zatre vsa ta potencialna utopija,« je za Mladino dejala ob lanski razstavi Fundus prizadevanja v MSUM, kjer je bilo na ogled prvo dejanje filma Darilo.

Ironično je, da je Jasmina Cibic po brexitu pri pripravi filma ostala brez angleškega partnerja, ki naj bi v Veliki Britaniji pripravil njeno samostojno razstavo. »Pojasnili so mi, da bo institucija reprogramirala letni načrt, da ugodi ’novonastalim lokalnim in nacionalnim interesom v državi’. Glede na to, da se film ukvarja prav z instrumentalizacijo kulture, položaj ne bi mogel biti absurdnejši,« pove umetnica. Zdaj bo verjetno nagrada jarman tista, ki bo pripomogla, da bo njen film dosegel občinstvo v Veliki Britaniji in tako v celoti uresniči svoj namen: pripraviti platformo za razpravo o zdajšnjem družbenopolitičnem položaju in vlogi kulture.

Jasmina Cibic je bila že nad nominacijo za tako ugledno nagrado več kot navdušena, kajti konkurenca na področju umetniških filmskih praks je v Veliki Britaniji ogromna. »Dejstvo, da je žirija nagradila moje delo, opozarja na nujnost podpore angažiranim umetniškim praksam, ki opominjajo, da je udejanjeno povračilo umetnosti aktiviran družbeni diskurz,« še dodaja. »Zdajšnje krize na številnih frontah so sicer povečale izzive za vsakršno ustvarjalno delovanje in zašilile vprašanje preživetja tako rekoč vseh umetniških praks. Moj film je začel pot z raziskavo zgodovinskih ready-madov, poskusov transnacionalne solidarnosti skozi čas, in vloge kulture pri tem. Paradoksalno pa je njegova produkcija zapadla ravno v obdobje različic političnih iger, ki so jih začele igrati številne vlade po Evropi – pri čemer je bila prav kultura ena od prvih stvari, ki so jih odvzeli državljanom.«

Četudi je iz Slovenije odšla že pri 17 letih, najprej na študij v Benetke, se je vseskozi trudila ostajati prisotna na domačem umetniškem prizorišču – leta 2013 je bila slovenska predstavnica na Beneškem bienalu, njeno delo je uvrščeno tudi v stalno zbirko evropskega parlamenta v Bruslju. »Zdi se mi nujno ohranjati in nadgrajevati naš kulturni kapital, sploh kadar je ta ogrožen. Iz zgodovine dobro vemo, kako težko ga je ponovno zgraditi,« pravi. Država bi morala biti na takšne umetnice samo in izključno ponosna – vendar jih očitno skriva, umetnice in umetnike, katerih dela sestavljajo bruseljsko stalno zbirko, je želel minister za kulturo Vasko Simoniti na razstavi ob začetku slovenskega predsedovanja kratko malo zatajiti. Tudi njena nagrada pri nas v resnici ni dobila vse pozornosti, ki bi si jo zaslužila. Zdi se, da se pravzaprav ne zavedamo, za kako veliko reč gre, niti vrhunskim umetnikom ne znamo odmeriti prostora in časti, ki si ju zaslužijo – v nasprotju z asi s kakšnih drugih področij.

Jasmina Cibic si tega ne jemlje preveč k srcu. »Dobila sem odzive, ki so mi pomenili več kot nagrada sama, od ljudi, ki jih izjemno cenim, ker ustvarjajo prostor za solidarnost in prečkanje patriarhalnih struktur. Sicer pa z optimizmom čakam dan, ko se bo na primer prejemnik Prešernove nagrade vozil po Ljubljani s sponzorskim avtomobilom. Ali pa z zadnjim modelom sponzorskega bicikla, tudi to bi bilo sila imenitno.«