Pleskanje fasad

Janko Lorenci

10. 12. 2021  |  Mladina 49  |  Kolumna

Predvolilni čas je in majhne stranke se živahno povezujejo, si nadevajo nova imena ali nov lik. Tako rekoč vse spadajo na desnico, druži pa jih tudi to, da nekatere same ne morejo priti v parlament, drugim pa grozi, da bodo iz njega izpadle ali ostale minorne.

Vse po vrsti se v isti sapi razglašajo za politično sredino. Vanjo rinejo zato, ker mislijo, da se v sprti, zmedeni, razklani Sloveniji splača igrati na politično sredinskost, saj naj bi bila sinonim za same lepe reči – za zmernost, dialoškost, sodelovalnost, za znameniti »stopiti skupaj«.

Scela je nastajanje take politične sredine slepilni manever. Pri strankah, ki se iz zdelanih starih lupin kobacajo v lepa sredinska oblačila, se osnovni, preživetveni motiv (morda pa združeni dobimo več glasov) prepleta z drugim: nove, prepleskane tvorbe naj bi z uspehom na volitvah pomagale Janši, da znova sestavi koalicijo in se obdrži na oblasti. Da je njihova sredinskost lažna, potrjuje tudi pobuda za »zavezništvo za politično sredino«. Podpisali so jo na primer Jambrek, Štuhec in Rupel, sami zvesti Janševi sopotniki. Ki s pobudo nehote priznavajo, da povezanost z Janšo veliko večino volivcev odbija, zato ga skušajo zakrinkati s politično sredinskostjo.

Manever z novimi strankami kot podpornimi četami SDS pa se lahko sprevrže v svoje nasprotje in postane za Janšo nevaren: zadnja Medianina anketa je pokazala, da te novotvorbe odžirajo volivce prav SDS. Če bo čas to potrdil, se utegne na desni vneti bratomorni boj. Za Janšo je anketa mora, za desne grupacije pa svarilo, kako kužno je sodelovanje z njim.

Kaj pravzaprav pomeni pojem politične sredine? Predvsem nesodelovanje s skrajneži. To je v demokratični Evropi politični standard. V Nemčiji zmerne in demokratične stranke nočejo sodelovati z AfD, v Franciji ne z Le Penovo itd. Drugi pogoj sredinskosti je, da je sredina vsaj za silo socialna, nikakor pa surovo neoliberalna. Neoliberalnost, prevedena v vsakdanjo realnost, pomeni razsuto javno zdravstvo in šolstvo, visoko prekarnost, to, da bodo otroci revnih staršev odrasli v reveže, negotovo, naporno življenje za večino ljudi zdaj in v prihodnosti. SDS je trdo neoliberalna, za las boljša pa ni niti NSi, najbolj svetohlinska in bleferska stranka v Sloveniji: zdaj se barva v sredinsko stranko, a zvesto streže vsem ekscesom janšizma, hkrati pa podpira zniževanje davkov za premožne, dobičkov na kapital itd.

Realna politična slika v Sloveniji je taka, da je težko govoriti o pravi, nenarejeni politični sredini. Ta lahko obstaja, uspeva in je produktivna, če obstajata in se spopadata dva močna bloka, skrajno desni in skrajno levi. Zmerna sredina je nasprotje njune skrajnosti. Most med njima ne more biti, lahko pa je jasna tretja izbira za volivce.

Toda take situacije v Sloveniji ni. Na desnici imamo dominantno, a skrajno SDS, vsoto nedemokratičnosti, asocialnosti in celo polkriminalnosti, ter njene zveste, vendar šibke satelite. Skrajna levica na parlamentarni ravni pa obstaja samo v desničarski propagandi. Najbolj leva stranka je Levica, ki sicer jasno nasprotuje neoliberalnemu kapitalizmu, a je demokratična in daleč od zavzemanja za kako revolucijo. Skratka, Kul je v bistvu naša politična sredina, ki upravičeno zavrača sodelovanje s SDS, skrajno desnico, ima pa (razen Levice) resno anomalijo; tudi sama je dokaj okužena z neoliberalizmom in v tem pogledu šibka alternativa janšizmu. To je nasploh osnovna težava liberalne demokracije povsod na Zahodu, slabost, ki med drugim koti populiste in skrajneže in preprečuje ekološki zasuk.

V bohotenju sredinskih pobud za zdaj izstopa Vladimir Prebilič. Če bo njegova županska stranka res nastala, bo, sodeč po Prebiličevih stališčih in ravnanju, v poplavi lažno sredinskih grupacij še najbolj res sredinska. A Prebilič se je še letos zavzemal za veliko koalicijo. To pomeni, da dopušča sodelovanje s skrajno desnico oziroma janšizmom. Kljub vsemu Janševemu mrcvarjenju države ostaja dvoumen. Če bi se njegova stranka povezala z Janšo, bi s tem naknadno zanikala kakršnokoli sredinskost. Zato je treba od njega, kot pravi Vlado Miheljak, zahtevati, da se o sodelovanju z Janšo izreče še pred volitvami. Kul pa, do katerega je Prebilič izrazito kritičen, bi ravnal pametno, če bi mu hkrati s pozivom, naj se izreče, ponudil sodelovanje. Podobno bi lahko ravnal z Lebnovimi Zelenimi.

V vsakem primeru velja: če si pripravljen delovati s skrajnežem, nisi sredinski, ampak skrajnežev pomočnik, sostorilec in nevarnost za kolikor toliko normalno Slovenijo. Pred koncem tega mandata je to menda ja očitno. Beden je tudi izgovor lažne sredine, da sodeluje ali bi sodelovala z Janšo zato, da bi blažila skrajnosti janšizma. NSi in SMC ga ne blažita, ampak omogočata in podpirata zato, da kljuvata svoje drobtinice oblasti, kakršnakoli je. Nobena majhna ali velika stranka ne more upati, da bi lahko kakorkoli korigirala ali izboljšala SDS. Vsaka velika koalicija z njo pa bi bila zgolj priznanje legitimnosti skrajne desnice in pot v nadaljnje propadanje Slovenije.

Lažne sredinske stranke ne bodo dovolj, da bi Janša dobil nov mandat. Res je neodločenih volivcev veliko, a vsaj polovica teh bo volila Kul. Ta ima že vse leto stabilno podporo in prednost pred desnim blokom.

Lahko položaj postavi na glavo kak nov obraz? Na desnici ne more zrasti iz nič, Janša jo preveč obvladuje. Na levi sredini bi lahko pretres povzročila Čeferin in morda Golob. Toda če bi se politično angažirala in uspela, je jasno, da z Janšo ne bi sodelovala.

Vsakdo, ki bo volil NSi, Konkretno, Povežimo Slovenijo ali kako drugo lažno sredino, pa mora vedeti, da voli novo Janševo vlado. To velja tudi za nevolivce.