Režiser, ki poudarja pomembnost napak v ustvarjalnem procesu

Njegov film Inventura je skupaj s celovečercem Prasica, slabšalno ime za žensko Tijane Zijanić najbolj izstopal na letošnjem Festivalu slovenskega filma: med drugim je prejel vesno za najboljšo režijo, za najboljšega glavnega igralca (Radoš Bolčina), pa nagrado za najboljšega debitanta. Prasica je ekspresivna, intenzivna, divja, surova; Inventura minimalistična, umirjena, uglajena, odvija se počasi, lenobno. Celovečerca sta v svoji različnosti izvrstna prikaza dveh segmentov družbe, ki navadno živita drug mimo drugega, ne da bi se trudila razumeti drugo stran: izgubljene generacije mladih odraslih, ki se ne morejo osamosvojiti, kar se kanalizira v upor in bes, in stabilne generacije starejših, ki imajo na videz vse, kar si mladi želijo – a pogosto to ne pomeni nič. Kako krhko je varno malomeščansko življenje, spozna tudi Boris, glavni junak Inventure, ki ga nekega večera, ko po okusni večerji nič hudega sluteč bere v svoji sobi, nekdo poskuša ustreliti. Ob prijavi na policijo mora narediti seznam vseh, ki bi lahko bili sumljivi. Toda saj je tako neškodljiv človek, da mu nihče ne bi mogel storiti česa takšnega! Nihče ni sumljiv. Nihče – in hkrati vsi.

Za Darka Sinka (1979) je to prvi igrani celovečerec – pred tem je snemal dokumentarce in kratke filme, nazadnje 2015 Sošolki, za kateri je prejel vesno za najboljši scenarij –, idejo pa je dobil ob branju novele češkega klasika Karla Čapka. Glavni lik novele je tarča misterioznega streljanja, vendar ne gre za slehernika, temveč znanega politika. Sinko ga je prestavil v udobno anonimnost zaspanega mestnega naselja (njegove domače ljubljanske Koseze), bolj kot zgodbe izstopajočih posameznikov ga namreč zanimajo drobne vsakdanje drame. »Včasih se preveč zgledujemo po ameriški kulturi, kjer drama ne ostaja v polju realizma, temveč išče megalomanske dogodke. Zame je zanimivejše pogledati v svet, ki ga večina ne vidi. Trudil sem se tudi, da bi občutke, s katerimi se film ukvarja, ohranil v območju iracionalnega. Naši dvomi in strahovi so namreč pogosto neoprijemljivi in razlaga, postavljanje v neki teoretski kontekst, jih lahko ukalupi.«

Idejo je pilil na Scenarnici, delavnici, ki jo organizira Društvo slovenskih režiserjev, ta mu je zlasti zaradi postavljenih rokov zelo pomagala, da je prvi celovečerec sploh pripeljal do konca. A je trajalo še pet let, da je Inventura zaživela na zaslonu. Leta 2017 je projekt odobril Slovenski filmski center, vendar je bil prvi prosti termin za snemanje na Viba filmu šele spomladi 2019. »Vedel sem, da gre za tek na dolge proge,« pravi Sinko. »Trudil sem se ohranjati izvorno idejo in je v dolgem procesu ne preveč izmaličiti. Če prideš s svojim scenarijem na delavnice, a ne veš, kaj bi s filmom sploh rad povedal, te lahko ’pojejo’. Paziti moraš, koga poslušaš, in dobro vedeti, kaj hočeš.« Pa tudi če se bo na koncu izkazalo, da si brcnil v temo – izjemno pomembno se mu zdi, da se ustvarjalci, pa ne samo filmski, zavedajo, da lahko naredijo napako. Meni, da se avtorji zaradi pritiska »priložnosti«, institucij, financerjev in komisij svojih izdelkov lotevajo previdno in taktično, kar pa lahko ubije kreativno noto. »Če filmsko okolje omogoča, da so koraki v neznano odločni in hitri, so lahko filmi veliko bolj zanimivi in radikalni. Vsak ustvarjalec mora občutiti svobodo, da lahko tvega.«

Da je navdih za celovečerni prvenec našel v literaturi, ni naključje – je strasten bralec leposlovja, književnost označuje kot ključno zase kot za filmskega ustvarjalca; pomaga mu razumeti človeške občutke. Če bi se še enkrat vpisoval na študij, bi verjetno izbral primerjalno književnost – ali pa mogoče gozdarstvo, se nasmehne. V času začetkov študija še ni imel toliko informacij, zato se je odločil za komunikologijo na Fakulteti za družbene vede. Pričakoval je, da se bo lahko več ukvarjal z mediji, a je bil razočaran. K sreči je začel takrat zahajati v Kinoteko, kjer je našel entuziazem, ki mu je med študijem umanjkal. »To je bila generacija Silvana Furlana, še pred obnovo – polne projekcije, kritiki v prvih vrstah ... dobesedno živel sem tam.«

Vpisal se je torej še na režijo na AGRFT, a se mu je šele proti koncu akademije začelo sanjati, kaj sploh pomeni biti režiser. »Ko sem prišel na akademijo, sem mislil, da bom lahko delal stvari, kakršne sem videl v Kinoteki, a moje režijske vaje na žalost niso bile videti kot filmi Tarkovskega, pa tudi ničesar še nisem dobro znal – ne snemati, ne montirati. Potreboval sem več let, da sem se vzpostavil.« To pa je bistveno, poudarja – tudi če veš, kaj želiš povedati, moraš obvladati obrt, da sploh razumeš, kako se lahko izraziš skozi film.

Filmsko znanje zdaj prenaša tudi na najstnike, ki jih na ljubljanski umetniški gimnaziji poučuje predmeta Filmsko ustvarjanje ter Scenarij in režija, mlade pa namerava postaviti tudi v središče svojega naslednjega filma, zgodbe o prijateljstvu in izdajstvu v skupini najstnikov, postavljene na slovensko podeželje.