Deset v pol

za

Je lahko Bosanec vegetarijanec?

Tudi če ne jeste mesa, si boste ob Tanovićevi dramediji Deset v pol zaželeli porcije čevapov – sarajevskih. Originalnih. Tako originalnih, kot so originalni liki le v Sarajevu. Lana (Helena Vuković) se s kulinaričnega študija v Berlinu vrne v covidsko Sarajevo, kjer Izetu (Izudin Bajrović), svojemu očetu, lastniku čevapdžinice na Baščaršiji, razkrije nekaj šokantnega – ne, ni zanosila z vojnim zločincem, ampak je nehala jesti meso. »Niti piščanca ne ješ več?« Ne. »Ribo?« Ne. »In koliko časa že to traja?« Izet je obupan. Je lahko Bosanec vegetarijanec, se sprašuje neki štikel, medtem ko da Izet Lani jasno vedeti: ali bo prevzela čevapdžinico ali pa jo bo zaprl. Lana pa bi mu najraje zavrtela štikel: Should I Stay or Should I Go! S svojim fantom, Orhanom (Kerim Čutuna), hoče »zbežati« v Nemčijo – za ostalimi razseljenimi Bosanci. Enis (Branko Đurić), njegov oče, ima konkurenčno čevapdžinico čez cesto. Kar Orhana in Lano prelevi v Romea in Julijo. Izet je Richard III, ki bi dal kraljestvo za konja, Enis pa je Malvolio (iz Dvanajste noči), ki nenehno naivno, pretenciozno, snobovsko sanjari o poslu, s katerim bo obogatel (stroj za izdelavo in pakiranje čevapov). Nevaren je le sebi.

Toda ko hrvaška vlogerka Izetove čevape oceni s petimi zvezdicami, Enisu, ki mu posel strmoglavi, ne ostane drugega kot to, da pozove k tekmovanju – »neodvisna« žirija naj presodi, čigavi so boljši. Kot pravi nekdo: zakaj bi sodbo o tem prepuščali Hrvaški? Prav res: zakaj bi Hrvaški prepuščali, da odloča o Bosni? Zakaj bi Hrvaški prepuščali, da polarizira Bosno? Če pa to lahko počnejo sami. Izetu – utelešenju sarajevskega zena, ki prisega na tradicijo, korenine, dobre stare čase in generacijsko hierarhijo – se zdi vse to blesavo: »Ves svet razpada, vas pa zanima, kateri čevapi so najboljši!« Moški iz te tihe, nežne, idilične, tesnobne soseske, ki čemi v vzporednem svetu, se srečujejo v kavarni, v kateri kramljajo, filozofirajo, poslujejo, duhovičijo in uživajo v družbi drug drugega (no, lastnik, vojni veteran, ki ga igra veliki Goran Navojec, včasih ustreli v zrak, da bi preprečil novo »vojno«), na koncu pa slišimo štikel, ki poudari to, kar vidimo – da v Sarajevu živijo »zanimivi« in »ekscentrični« liki, ki niso ne »digitalni« ne »plastični«. Vem, videli smo jih že stokrat. In začuda se jih nikoli ne naveličamo. Vsak bi lahko dobil svoj film – ali pa svojo serijo, svoj spin-off. To so liki, ki dajo nekaj nase – in ki se zavedajo, da so liki. Celo tip, ki izgleda kot Loša, je mogoč le v Sarajevu. To je itak vrhunski vic. Bil bi še boljši, če bi se izkazalo, da je to res Loša. (kino)