Jezdeci pravice

zadržan +

Ni je več.

Otto (Nikolaj Lie Kaas), odpuščeni danski statistik, genij podatkov, algoritmov in učinka metulja, na metroju odstopi svoj stol neznanki (Anne Birgitte Lind), takoj zatem pa v metro trešči drug metro. Otto preživi – mnogi umrejo. Med njimi je tudi neznanka, dejansko žena Markusa (Mads Mikkelsen), vojaškega specialca, ki se vrne iz Afganistana, da bi poskrbel za hčerko (Andrea Heick Gadeberg), a ga kmalu obišče Otto, ki je izračunal, da ni šlo za nesrečo, temveč za atentat na pričo, ki naj bi v sodnem procesu obremenila šefa lokalne motoristične kriminalne tolpe – atentat pa so zrežirali kot nesrečo. Markus, moški v krizi, se potem združi z Ottom, moškim v krizi, in njegovimi prijatelji, prav tako osamljenimi genialci, tipičnimi »ekscentričnimi«, infantilnimi moškimi v krizi – skupaj začnejo pripravljati peklenski načrt, strahovito maščevanje kriminalcem, kar seveda pomeni, da začnejo kanalizirati Paula Kerseyja, razvpitega maščevalca, vigilanta, ki ga je nekoč igral Charles Bronson (Paul Kersey ne oprošča), pred nekaj leti pa Bruce Willis (Želja po maščevanju). In tu je paradoks: Markus, morilski stroj, ki je Dansko branil v Afganistanu, začne svojo ženo slaviti in braniti šele, ko je mrtva – šele ko je mrtva, je vredna njegove pozornosti, njegove ljubezni. 

Šele ko je mrtva, ga motivira. Šele ko je mrtva, bi ubijal zanjo. Šele ko je mrtva, ga je sploh vredna. Namesto da bi bil z njo, se je raje s fanti junačil, prsil in kurčil v “divjini”, ki naj bi regenerirala in afirmirala njegovo moškost. Markus, Otto in njuni pajdaši so videti kot moško gibanje, ki gre v vojno – kot groteskni skrizirani, trpeči, jezni, radikalizirani beli moški, ki hočejo nazaj svojo izgubljeno moč, svoj nekdanji ponos, svoje nekdanje patriarhalne pravice. Vsi so tako genialni, pa obenem tako sami, izključeni, osamljeni, pozabljeni, celo zasramovani. Družba moških noče več, izločila jih je, izrinila, potlačila, zato hočejo nazaj v igro. In glej, no, ženska »izgine« – in že jim zraste samozavest. In že postanejo killerji. Včasih se kdo zjoče. Iz navade. V nekem prizoru celo skupaj kuhajo večerjo – to je prava družina! Prihaja božič. Ja, Umri pokončno dobi novo iteracijo. A ne spreglejte: gangsterji – tako generični in klišejski kot »pravi« moški – so le njihova zrcalna slika. Zato tudi ne preseneča, da za »Jezdece pravice« ne veljajo Markus in njegovi »pravičniki«, ampak je to ime kriminalne tolpe. Povsem očitno so bratje – v orožju, agresivnosti in tragediji. (Kinodvor)