Mart Lenardič: Boj v požiralniku

+ + + +

Neustrašno moško fantaziranje

Mart Lenardič (rojen 1963) se je ondan, pred kakšnimi 30 leti, proslavil z zbirkama kratkih zgodb Moje ženske in Še večji Gatsby. Tam je z osmešene pozicije mačizma spregovarjal bolj ali manj marginalizirani akter, ki se svojih prekoračenj ni zavedal, mu pa ni manjkalo filozofičnosti in uporabne, praktične rabe filozofije, kadar je bilo treba razložiti ali opravičiti kakšno nečednost. Teh ni manjkalo, so bile pa bolj iz nabora znašanja in/ali repenčenja nad nasprotnim spolom. Razočaranju je sledilo maščevanje; v tem, kot v praznih oštarijskih grožnjah, je bil lenardičevsko postavljeni protagonist pravi car, neulovljiv, zvijačen in malo nevaren, vsaj po lastnem opisu.

Zdaj se junak v zbirki kratkih zgodb Boj v požiralniku vrača, tehnološko podkrepljen, enako jezičen in žanrsko spogledljiv. Vse se začne kot niz sodobnih humoresk, recimo o tem, kako se zavrne preveč mična prosilka za službo, kako se vskoči v vlogo zdravnika z nepreverjenim znanjem viličarstva, pa o so-dvoriščnikih, ki se napijejo in požgejo vilo, ker onemogoča racionalno širjenje garaž. Vmes je kakšna o kriminalcih in tretju jajc, obiskih kuplerajev, izterjavi dolga in podobnem in potem možaka, ko ga peljejo na orgijo, šofer naslovi z »gospod minister« in ga postavi na pravo mesto; ali pa možak ugrabi in nazaj trpinči tiste, ki ga trpinčijo s telefonsko prodajo.

Vendar po teh lahkotnih in kot humoreske izpisanih zgodbah pridejo tiste, ki so jih navdihnili tehnologija (igric) in intuitivni algoritmi: denimo o zadnjem svarilu Nezemljanov domačinom, da jih bodo zaradi neetičnega ravnanja izbrisali z obličja zemlje, vmes je nekaj prav hrabrih transgalaktičnih bitk in zraven kakšna citacija sloganov s partizanskih spomenikov, obisk pri predsednici in poveljnici, nekdanji ljubici, ki ne more zmagati proti zavojevalcem in bo konec sveta, o umetni inteligenci, ki si je ravno ustvarila enotno zavest, vendar mora, programirana po starem, za zmago staviti na vse ali nič – in pokasirati tisti nič. Za zraven Lenardič piše o obetu zmage v uničevalni vojni, ki jo prekine strežnica in vojskovodjo v plenici nažene v posteljo. Seveda, zapeljivcem in junakom pripadajo super ženske in teh je v zbirki na pretek, čednih, pametnih in nevarnih čez vse – pretiravanje je seveda v službi humorja.

Lenardič je duhovit in okreten, njegova postopka sta arhaizacija, nekakšen pre-užitek v spogledovanju z antičnim ali starožitnim jezikom, za kar gre zahvala Sovretu in tudi klasikom kmečke povesti; poleg tega se spogleduje s heroičnimi žanri, recimo bondiado, vesoljsko bojevniško žajfnico, apokaliptiko, vse pa tako, da žanre in vanje položeno junaštvo in možačenje sprevrača in hkrati tudi smeši. Najbolj in najprej jezikovno, saj je ves čas izmuzljiv in zvijačen, tako da lahko njegovo sicer premišljeno in drugostopenjskosti ponekod posmehljivo pisanje deluje pristno naivno, vendar ob takšnem branju marsikaj duhovitega uide in se odplazi na kakšno smehu bolj naklonjeno mesto. Kam zunaj tega sveta, kjer so tudi inteligence, o čemer nas prepričuje drugi del te zbirke.