Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 50  |  Kultura  |  Film

Človeški glas

La voz humana, 2020, Pedro Almodóvar

za +

Konec afere.

Locke, v katerem napeti, tesnobni, agonični inženir (Tom Hardy) med dolgo vožnjo prek avtofona izmenično razčiščuje s svojo ženo in svojo ljubico, je bil dober uvod v tale 30-minutni kvazibrechtovski komad, v katerem se igralka/ manekenka (Tilda Swinton) – »zmes norosti in melanholije« – s psom in sekiro zapre v dizajnersko »dogvillsko« stanovanje ( ja, dom je le še set, le še soundstage), ki postane bojišče njene izoliranosti in njenega teatraličnega drgetanja na robu živčnega zloma, torišče njene turbulentne tesnobe in njenega boja z zakonom želje, prepregališče njenega obupanega, agoničnega telefonskega obračuna z izgubljenim, fantomskim, neslišnim moškim (»Ženske moje starosti so spet v modi«) in ultimativno katarzično prizorišče Almodóvarjeve Gesamtkunstwerk, v kateri – ob Cocteaujevi monodrami La Voix humaine – drhtijo, šelestijo in ječijo Sirkove melodrame (Zapisano v vetru, Vse, kar dovolijo nebesa), Tarantinova vendetta Ubila bom Billa, Capotejev Zajtrk pri Tiffanyju, Fitzgeraldov roman Nežna je noč, Sternov roman Other Men’s Daughters ter novele Lucie Berlin (A Manual for Cleaning Women) in Alice Munro (Too Much Happiness), ekstatična svarila, da so naše ljubezni, naše strasti in naše obsesije strukturirane kot fikcije, kot romani in filmi, imitacije človeškega glasu. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.