»Herezija, blasfemija, bestialnost!« vpije inkvizicija

Benedetta: Paul Verhoeven, 2021

Demoni.

Paul Verhoeven v Benedetti, ki se dogaja v času pandemijske kuge (nekje v 17. stoletju), svoje Showgirls odpelje v toskanski samostan, kjer se dve mladi nuni, Benedetta Carlini (Virginie Efira), bogataško dekle z mističnimi vizijami, in Bartholomea (Daphné Patakia), kmečko dekle, mali, eterični, deviški, transgresivni grešnici, najprej zbližata in objameta, potem pa pofukata. Druga drugi se ne moreta upreti. Druga drugo obsedeta. »Tvoje telo je tvoj največji sovražnik,« slišita, toda v svojih telesih se počutita vse bolje. Kar je logično: samostan s svojo utopično karantensko izoliranostjo in krščanska mitologija z dekadentnimi kačami, poslednjimi večerjami, eksorcistično lascivnostjo, sveto vulgarnostjo, »božjo voljo« v obliki bolečine in vgrajeno orgazmično večopravilnostjo – kipec z malce smisla za divje kampiranje hitro postane dildo – kar kličeta k eksperimentiranju s »prvinskim nagonom«.

Dve mladi nuni, Benedetta Carlini (Virginie Efira), bogataško dekle z mističnimi vizijami, in Bartholomea (Daphné Patakia), kmečko dekle, mali, eterični, deviški, transgresivni grešnici, se najprej zbližata in objameta, potem pa pofukata.

Tu so bujne sanje, ki izgledajo kot torture porn (z elementi splatterja), tu je fantaziranje o Jezusu Kristusu (ki se »čudežno« odziva), tu so žeblji kot falosi (in stigmate kot erogene cone), tu so posiljevalski odrešitelji, tu je neskončni pasijon: težko je preživeti pritisk krščanske mašine, ki zapoveduje užitek, obenem pa napoveduje strašne kazni, toda »božanskemu« užitku, ki implicira takšno kazen, se je nemogoče upreti. S tem se odpira veliko prostora za čudeže, ki pa vedno pridejo v paketu z bojem za oblast. Da bi Verhoeven, ki ne skriva, da užitek terja vero, ves ta renesančni softcore – »Herezija, blasfemija, bestialnost,« vpije inkvizicija – spravil pod dve uri in enajst minut? Ni šans. Hej, saj je posneto po resnični zgodbi!

(Kinodvor & online.artkinomreza.si)

DW5wOtLSfPs