Zgodba z Zahodne Strani

zadržan +

Bližnja srečanja tretje vrste.

Mjuzikl Zgodba z Zahodne strani, ki sta ga leta 1961 režirala Robert Wise in veliki koreograf Jerome Robbins (in ki je pobral 10 oskarjev), se ni končal z glasbeno točko, ki bi zasenčila vse ostale glasbene točke (»Maria«, »America«, »Somewhere«, »Tonight« ipd.), ampak s smrtjo enega izmed junakov. In potem se vsi le začuda gledajo. In potem vsi to dejanje kontemplirajo. In obžalujejo. In objokujejo. In potem film zalije mučna tišina. In potem se vse skupaj zatemni – in prikaže se napis The End. Kar je presenetljivo. Mjuzikl, posnet po broadwayskem megahitu Leonarda Bernsteina in Stephena Sondheima (via Romeo in Julija), se namesto s showstopperjem – glasbeno točko, ki bi »ustavila« film – konča s tišino, ki izgleda kot ultimativna glasbena točka. Vprašanje je bilo le: ali bo tudi Steven Spielberg v svojem rimejku ohranil tak konec? Zanimalo me je tudi, kateri lik – Tony in Maria ali kdo tretji? – bo pel Somewhere. In seveda, zanimalo me je, kaj bo Spielberg naredil s famoznim štiklom America, »imigrantsko« glorifikacijo Amerike (in ameriškega sna, kreditov, pralnih strojev, kadilakov, nebotičnikov, industrije, lepega življenja, svobode, prostega trga ipd.), ki pa vsebuje tudi verze: »Življenje je lahko lepo v Ameriki, če se znaš boriti v Ameriki. Življenje je lahko dobro v Ameriki, če si ves bel v Ameriki.« Če nisi bel, so ti vrata zaprta – in vsako stvar ti dvojno zaračunajo, slišimo. »Vse polno je nesnage v Ameriki, vse polno organiziranega kriminala v Ameriki.«

Spielberg je imel veliko manevrskega prostora, lahko bi se stegnil, pa se ne – šekspirjansko zgodbo o dveh preznojenih klanih, dveh na smrt sprtih newyorških uličnih tolpah, belskih Jetsih in portoriških Sharksih, ki vsako priložnost izkoristita za izzivanje, nožkanje in pretepanje (krog nasilja in maščevanja se je tu že davno spodvil v spiralo), je pustil v evforični, tehnikolorski, staromodni preteklosti, v kateri delovni stroji, buldožerji, žerjavi in orjaške razbijaške krogle, ki v imenu nepremičninskega kapitala rušijo in prenavljajo slumovsko sosesko, za katero se borita obe tolpi, predstavljajo precej manjšo motnjo od Jetsov in Sharksov, povsem nenevarnih, ne ravno krvoločnih ali res kriminalnih »prestopnikov« (njihova apokaliptična »vojna« je le vihar v steklenici Coca-Cole, njihov vandalizem je otročji), ki jim kapital – motor gentrifikacije – vse bolj oži in krči življenjski prostor, a se ne združijo in znojijo v razrednem boju, ampak se prepuščajo ujmam kulturnega boja (Indiana Jones vs. Jaws), bližnjim srečanjem tretje vrste in jebenemu narcizmu majhnih razlik. Ob obeh tolpah ter njihovih junakih in muzah, Riffu (Mike Faist), Bernardu (David Alvarez), Aniti (Ariana DeBose), Marii (Rachel Zegler) in Tonyju (Ansel Elgort), ki le izgubljajo, ter soseski, ki razpada, se tu vztrajno pojavlja le še opazno rasistična policija, organ kapitala, ki skrbi, da slum razpada, da mlade generacije izgubljajo in da ekonomska neenakost ustvarja resentiment in predsodke – ob orgazmičnem petju in plesu. V rimi. V verzih. V Ameriki. »Grozni časi v Ameriki,« slišimo v štiklu America, toda ti »grozni časi« izgledajo tako artificielno in sterilno, kot da so bili posneti leta 1961, navsezadnje, Maria bi lahko svojemu bratu Bernardu tudi leta 1961 siknila: »Tú no eres mi jefe!« (kino)