Lana Bastašić: Ujemi zajca

Iz bosanščine prevedla Dijana Matković. Sanje (Sanje Roman), Ljubljana, 2021 187 str., 15 €

+ + + +

Spretno nastavljena vaba

Ujemi zajca je literarni prvenec o najboljših prijateljicah, ki sta se izgubili in se po 12 letih nejavljanja ena oglasi in od druge – ta zdaj živi svoje irsko in malo tudi pisateljsko življenje z lokalnim tipčkom, ki ves čas tipka nekakšne vsem in tudi nam skrivnostne kode, in avokadom v Dublinu – zahteva, da jo pelje iz Mostarja na Dunaj. Hkrati se pišoča, pomenljivo rojena na dan Titove smrti, na tej presenečenja polni poti zapelje v svoje spomine, v črno luknjo preteklosti. Tudi vožnja s spet najdeno prijateljico ni čisto brez nedoumljivih preobratov in presenečenj.

Lana Bastašić, v Zagrebu leta 1986 rojena ter v Banjaluki in Beogradu študirana pisateljica, izpisuje roman v dveh nizih poglavij. Ena so posvečena tistemu prej, zadregam z odraščanjem in dražljivim in malo srhljivim drsanjem v svet odraslih in predvsem prvih seksualnih izkušenj in popisom odsotnosti vsakršne izkušnje v (takrat še) multikulturni Banjaluki. Druga so namenjena sprotnemu potovanju, ki ga ob obisku Jajca in muzeja Avnoja zaznamuje predvsem mračnost, temačnost, odsotnost svetlobe, preraščajoča v obširno metaforo stanja stvari.

Najprej so otroška čudenja nad svetom odraslih in vrstnikov, ki jim je nedostopen, pa tudi postopna preimenovanja. Prijateljica Lejla recimo izgubi črko J v imenu in spremeni pomenljivi priimek Begić, ki razkriva njeno etnično in versko pripadnost v mestu, kjer so rakete, kot so jim rekli, torej minareti, dobesedno poleteli v nebo. Zraven so postopna razkritja trenutnih možnosti preživetja v Bosni in vsakdanjik tistih, ki so se izselili in so zdaj tuji vsem in samim sebi; Le( j)la v Mostarju pozira in vabi v etnično restavracijo s fesom in v noši, z obveznim izzivalnim nedrčkom kot subverzivnim, zanjo skoraj tipičnim kršenjem norme. Ker na Dunaj, kjer naj bi obiskali skrivnostno izginulega Lejlinega brata Armina, potujeta skozi Slovenijo, se sprašujeta, kdaj se je ta dežela spremenila v Avstrijo, tam pa je itak vse umetno in do čudenja urejeno, štirikotna jezera in isti zeleni odtenek vsega, umetni odtenek.

Vendar je Lana Bastašić premetena pripovedovalka, od soočenja s smrtjo in pokopa Zajca, ukradene domače živali, se mladi ženski sukljata okoli smrti in odgovornosti, smisla, doma in tujstva, predvsem pa okoli različnih odzivov na dogodke, ki sta jih pred razpadom prijateljstva skupaj doživeli in so sprožili različne interpretacije in še bolj različne vedenjske modele. Brat Armin, ki je sprožil alarm na razstavi ob dotiku Dürerjeve grafike Poljski zajec, pripovedovalkina skrita mladostna ljubezen, in Zajec kot domača žival, ob kateri sta se soočili s smrtnostjo, sta vabi; prvi za pripovedovalko, drugi in tretji pa za bralca.

Tega skrivnost v tem svojevrstnem pocestnem romanu – ta se spogleduje s padcem v zajčjo luknjo, enako tisti v Carrollovi Alici, vodi skozi zgodovino, osebno, prikrito in tisto, povezano z razpadom nekdanje skupne države, ki jo morata ženski prekrižariti – poganja, vse dokler se zadeva ne reši znotrajliterarno – in mimo vsakršnih pričakovanj.