»Naslednje volitve morajo biti podobne letošnjemu referendumu za čisto pitno vodo«

Zoran Janković se je že zapisal v zgodovino Ljubljane. Z letošnjim letom je postal župan mesta z najdaljšim stažem. Pred njim je imel ta rekord – 14 let županovanja – Ivan Hribar, ki je mesto vodil med letoma 1896 in 1910. Janković v intervjuju pojasnjuje, zakaj se je začasno umaknil iz javnosti in zakaj je mesto začelo vse glasneje nasprotovati vladnim ukrepom proti epidemiji.

Gospod Janković, pogrešali smo vas. Je res ali se nam je zgolj zdelo, da ste se v začetku epidemije umaknili iz javnosti? 

Zavestno sem se umaknil.

Vam je predsednik vlade obljubil kak evropski projekt v zameno za molk? 

Ne, vsi evropski projekti so bili določeni še pred nastopom vlade Janeza Janše in se izvajajo. Drži pa, da nam je zdaj začel nagajati minister za kohezijo, gospod Zvonko Černač, ki je izmed vseh 72 projektov za zahodno kohezijo izločil samo naš projekt kolesarske steze na Ižanski in Črnovaški cesti, ki jo že obnavljamo, projekt pa je potrdilo ministrstvo za infrastrukturo in ga skupaj z evropskimi sredstvi sofinancira v višini 14,5 milijona evrov. Vrednost celega projekta je 45 milijonov evrov. Medtem je minister Černač odobril projekt na Škofljici za okoli 700.000 evrov, kjer pa gradbenega dovoljenja, kot pravi tamkajšnji župan, ne bodo dobili. Prepričan sem, da ministru projekta ne bo uspelo ustaviti.

Moramo priznati, da je bilo v javnosti zaznati tudi nekaj špekulacij o vašem zdravju. 

Tudi sam sem bral, da imam neozdravljivo bolezen. Pa moji najožji sodelavci so me o tem spraševali, ker so slišali govorice. Opravil sem menedžerski zdravstveni pregled, prav tako ožje vodstvo, in lahko vas pomirim: moji rezultati so predobri za moja leta. Zdrav sem kot dren.

Ljudje imajo dovolj nasprotujočih si informacij in omejitev, ki se ves čas spreminjajo. Če bi poslušal zgolj Jelka Kacina, se tudi sam ne bi cepil.

Zakaj ste se torej držali v ozadju ob vseh turbulencah, v katerih se je znašla država? 

Hotel sem biti kooperativen. Ko se je začela epidemija, še preden je Janez Janša sklical svoj znani prvi sestanek kriznega štaba, smo mi v Ljubljani sklicali svojega. Enajstega marca smo imeli sestanek z našimi vodji oddelkov in služb ter direktorji mestnih podjetij in zavodov, uro kasneje pa še z ravnatelji vseh vrtcev in osnovnih šol. Tedaj smo se dogovorili, da bomo delali složno, usklajeno in solidarno, da bomo čuvali sebe in najbližje, ob tem pa bo mesto delovalo kar se da nemoteno, in da v tem času ne bo odpuščanj. Ko je Janez Janša postal predsednik vlade, smo bili pripravljeni. Poklical sem ga po treh dneh in mu sporočil, da moramo v teh negotovih težkih časih sodelovati ne glede na politične razlike. Kajti kar je dobro za Ljubljano, je dobro tudi za Slovenijo. Ljubljana ima 292 tisoč prebivalcev, vsak dan prispe v Ljubljano 120 tisoč avtomobilov, saj ljudje hodijo k nam v službo, šolo, po opravkih … posledično je tukaj 25 odstotkov ljudi iz vse Slovenije. Veliko smo v tej epidemiji govorili o tem, da moramo stopiti skupaj. In v Ljubljani smo stopili skupaj ter vladi ponudili roko. Lahko trdim, da smo svojo vlogo dobro opravili. Čeprav želi predsednik vlade na vsak način za epidemijo, če je le mogoče, zdaj okriviti Ljubljančane, to ne drži.

Kdaj ste dobili občutek, da ponujena roka ni bila lepo sprejeta? 

Na začetku nisem želel kritizirati, ker so bile razmere nepredvidljive. V nekem trenutku pa sem imel dovolj. Pred tremi meseci so v SDS začeli odkrito napadati Ljubljano in že takrat sem jih opozoril, naj tega ne počnejo. Ko rečem, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu, v to verjamem. Smo prvi v Evropi po ločevanju smeti v gospodinjstvih. Imamo največ zelenih površin na prebivalca, 560 kvadratnih metrov. Smo med petimi najbolj varnimi mesti na svetu; živimo skupaj, spoštujemo vse različnosti – naša mestna hiša je edina v Evropi, ki odstopa svoje prostore LGBT-skupnosti. In naenkrat so nam tu v Ljubljani začeli postavljati ograje, za katere sem na vseh preteklih partizanskih proslavah trdil, da jih pri nas nikoli več ne bo, upajoč, da jih tudi v glavah ljudi ne bo. Petkovi protesti seveda niso bili nasilni, udeleženci so brali ustavo pred parlamentom. Zakaj je bila ta eskalacija potrebna? In ko je potem policija s solzivcem zaplinila središče mesta, kjer so bile tudi matere z otroki, ko so slike iz našega mesta postale kar naenkrat podobne slikam iz drugih evropskih mest, je bilo dovolj. Od tedaj niti v imenu izrednih razmer ta vlada na našo kooperativnost ne more več računati.

Ko je policija s solzivcem zaplinila središče mesta, kjer so bile tudi matere z otroki, je bilo dovolj. Od tedaj niti v imenu izrednih razmer ta vlada na našo kooperativnost ne more več računati.

In tako je prišlo tudi do vašega zadnjega upora proti zaprtju novoletnih hišic? 

Še preden vam odgovorim na to vprašanje, bi rad ponovno poudaril, da je bila Ljubljana doslej zelo kooperativna in tudi najuspešnejša s svojimi ukrepi v boju proti epidemiji. Ampak na področju ukrepov, ki so smiselni. Podatki NIJZ na dan 11. decembra kažejo, da je v Sloveniji 55,5 odstotka precepljenih, najboljša regija pa je osrednjeslovenska z deležem 57,5 odstotka. V Ljubljani je precepljenost 59-odstotna, kar pomeni, da dvigujemo delež v osrednjeslovenski regiji. V Ljubljani imamo tudi najmanjše število prebolevnikov, 18 odstotkov. Še boljši rezultati so v javnih organizacijah, ki spadajo neposredno pod Mestno občino Ljubljana.

Od 12 tisoč zaposlenih v mestnih podjetjih in zavodih, šolah, vrtcih, zdravstvenih domovih, lekarnah … izpolnjuje pogoj PC kar 80 odstotkov vseh. V mestni upravi pa celo 90 odstotkov. To ni rezultat dela Janeza Janše, ampak našega dela. S sodelavci velike mestne družine smo se pogovarjali in razblinjali dvome o cepljenju. V naših prizadevanjih smo šli celo naprej. Ker je nemogoče, da vso državo v šahu drži kakšnih 10 odstotkov ljudi, torej manjšina, ki se priporočil glede cepljenja ne drži, smo predlagali zaostritve na teh področjih.

Predlagate obvezno cepljenje? 

Da. Pred mesecem in pol je 11 mestnih občin soglasno prek Združenja mestnih občin Slovenije državi predlagalo, da se uvede obvezen ukrep PC. Torej ni res, kot je morda zdaj nastal vtis, da nasprotujemo vladnim ukrepom, da jih med novoletnimi prazniki želimo izigravati. Ne, mi smo predlagali, da se pogoj PC testno uvede vsaj za Ljubljano – pa se ni zgodilo nič. Sam sem klical Milana Kreka in ga vprašal, ali lahko v Ljubljani izvedemo na Kongresnem trgu pod posebnimi pogoji prednovoletne koncerte. Odgovorili so nam, da lahko koncert organiziramo le, če bodo ljudje sedeli na razdalji 1,5 metra na stolih – pazite, pozimi, zunaj, ob minusu, da bodo sedeli, medtem ko se vse okoli prosto gibljejo po gostilnah in gostinskih vrtovih. To res nima logike. In ko poskušamo slediti njihovim zmedenim odlokom, nad nas pošljejo inšpekcijske službe.

Seveda pa se ne spodobi od neke mestne oblasti, da se upira epidemiološkim ukrepom. Tudi če so neumni, jih moramo spoštovati, mar ne? 

Saj jih spoštujemo. Ko pa rečem, da je zaprtje prazničnih hišic nerazumen ukrep, govorim iz prakse. Z vodjo kabineta sva obiskala vse stojnice, ki jih je vladni odlok prizadel in so jih dan po odprtju že morali zapreti. Vsem smo obljubili povrnitev stroškov najema. Je pa sedanja situacija res nenavadna. Gostinski vrt na Ribjem trgu lahko dela le zato, ker je v sklopu lokala, ki ima svojo kuhinjo; stojnico le nekaj metrov stran, ki jo ima v najemu lastnik sosednjega lokala Zlata ribica, ki je v prenovi, pa so po odloku zaprli, četudi je lastnik prostor ogradil ter postavil mize in stole. Naj razume, kdor more. Podobno je na Pogačarjevem trgu, kjer so nekaj metrov stran od zaprtih hišk delovale prikolice, ker se na njih izvaja tržna dejavnost. No, potem so zaprli še te. Plečnikove arkade so prav tako polne ljudi. Stanje glede gostinskih hišic je res nerazumljivo. Kot že rečeno, bili smo kooperativni, ampak kako dolgo naj takšne nekonsistentne in nasprotujoče si odloke še prenašamo? Epidemiologi niso pri tem nič krivi. Kriv je Janez Janša s svojim načinom vladanja z odloki in popolnoma napačno komunikacijo, pa s tem, ko si je za uradnega govorca izbral Jelka Kacina, ki med ljudmi ustvarja zmedo. Ko so v prvem valu epidemije omejili dostop do drugih občin, ljudje nenadoma niso vedeli, kje je meja z drugo občino. Vprašajte Ljubljančane, ali vejo, kje točno poteka meja s Škofljico. Prepričan sem, da mnogi tega niso vedeli. In kako naj potem veš, kje jo boš prečkal? Hodiš po Golovcu in ne smeš zapustiti občinske meje. Pa se zaradi epidemije nisem oglasil, ker nisem želel z izjavami proti vladi dodatno razburjati javnosti.

Zdaj prihaja nova različica virusa. Kakorkoli obrnemo, v Ljubljani je vzdušje precej sproščeno, vseeno bi lahko bili malce bolj oprezni, se ne strinjate?

Ljudje smo se sprostili sami, ker imamo preveč informacij brez repa in glave. Če je stanje tako slabo, potem zaprimo državo. Zagovarjam obvezno cepljenje in dosledno spoštovanje pogoja PC. Stanje, kakršno je zdaj, je kaotično. V bivši skupni državi Jugoslaviji so govorili: v Beogradu zakon napišejo, v Zagrebu ga preberejo, v Ljubljani pa izvršijo. Bili smo znani kot pridni, ubogljivi in spoštljivi. In zdaj nenadoma ne ubogamo več? Kaj se je zgodilo? Ljudje imajo dovolj nasprotujočih si informacij in omejitev, ki se ves čas spreminjajo. Če bi poslušal zgolj Jelka Kacina, se tudi sam ne bi cepil.

Zakaj ne? 

Lani junija sem doma po televiziji spremljal nogomet. Ob šestih so napovedali, da bo državljane nagovoril predsednik vlade Janez Janša. Prekinem nogomet, preklopim na drug program in poslušam Janšo, ki reče: Najprej je treba poskrbeti za življenja, nato za zdravje in potem za gospodarstvo. Lepo je izpostavil vrstni red, ni kaj dodati. Sledi TV Dnevnik. Nastopi Jelko Kacin. Vlada ne bo razglasila epidemije, reče. Še isti večer pa je objavljen tvit Janeza Janše, da je razglašena epidemija. To vse pove o njihovi nedosledni komunikaciji, ki ustvarja nezaupanje in zmedo. In če zdaj govorimo o zaupanju: zelo sem se trudil, da bi sledil vsem tem spremembam. Ker sem menil, da imam v Ljubljani kar nekaj besede in da mi ljudje prisluhnejo, sem si prizadeval, da ne bi delal nečesa, kar ni skladno z voljo vlade. Ko je Jelko Kacin pozival, naj ne hodimo čez mejo, nisem šel. On pa je bil na Krku. Janša pa je medtem nasilno zatiral miroljubne proteste po Ljubljani, ki jo je ogradil z barikadami. Kot župan tega več nisem mogel mirno prenašati. Zato sem se oglasil.

Če so, kot pravijo nekateri strokovnjaki, ljudje danes ujeti v svojih socialnih krogih in okuženi z lažnimi informacijami, tam obtičijo in potem ne morejo naprej. Zato zagovarjam obvezno cepljenje.

Ste se pa vseeno cepili, mar ne? 

Da, ker imamo k sreči še pametne ljudi, kot je recimo psiholog dr. Aleksander Zadel, zelo razumen človek, ki govori smiselno in opozarja vlado, da se z učitelji ne kregajo, ker se skupaj borimo proti epidemiji. Cepil sem se, ker verjamem stroki in zaupam priznanim in uglednim zdravnikom svoje generacije: profesorjem doktorjem in prijateljem Janezu Tomažiču, Marku Noču, Miru Gorenšku, Srečku Štepcu, Adolfu Lukanoviću, naši direktorici Zdravstvenega doma Ljubljana Tonki Poplas Susič, ki so vsi cepljeni; pa tudi iz solidarnosti do drugih. Imam prijatelja iz šolskih klopi, ki se ni cepil. Pravi, da je to njegova osebna pravica. Drži, ampak do takrat, dokler s tem ne omejuje pravice drugega. Zato že nekaj mesecev nisva govorila. Tudi moja osebna pravica je, da dobim nazaj svojo Ljubljano, takšno, kot je bila pred epidemijo. Prav bi bilo, da bi cepljenje postalo obvezno.

Epidemiologi trdijo, da bi to lahko v razmerah nezaupanja do vlade povzročilo še več upora in bi bil tak ukrep kontraproduktiven.

Deset odstotkov ljudi zdaj v šahu drži vso državo, kajti vlada sprejema ukrepe, ki zadevajo vse nas, predvsem zaradi teh ljudi. In ne strinjam se, da bi to vodilo k nekakšni večji zaostritvi, kot je sedaj. Pred štirinajstimi dnevi je bilo v naših osnovnih šolah 800 otrok staršev, ki so nasprotovali samotestiranju v šolah, zato so otroci spremljali pouk od doma. Prejšnji ponedeljek jih je bilo le še 400, danes (pogovarjali smo se v ponedeljek, op. a.) jih je 375. Stanje se izboljšuje. Vseeno pa ne razumem staršev, ki so s tako odločitvijo svoje otroke postavili v res neugoden položaj, saj jim jemljejo pravico do druženja s sošolci in do neposrednega spremljanja pouka. Če so, kot pravijo nekateri strokovnjaki, ljudje danes ujeti v svojih socialnih krogih in okuženi z lažnimi informacijami, tam obtičijo in potem ne morejo naprej. Zato zagovarjam obvezno cepljenje.

Prej ste omenili, da boste lastnikom zaprtih stojnic povrnili denar, to bi sicer morala biti naloga države. Kako je Ljubljani vlada pomagala med epidemijo? Ljubljanski grad in Postojnska jama sta največji turistični znamenitosti po številu gostov. Postojnska jama je zaradi upada prometa dobila več kot dva milijona evrov državne pomoči, kaj pa Ljubljanski grad?

Ljubljanski grad je dobil 45.000 evrov. Na začetku, ob izbruhu epidemije, nas je bilo vse strah, kaj se bo zgodilo, a smo se v mestu vseeno odločili, da razmere izkoristimo, in smo tako pospešili investicije. Ker ni bilo veliko prometa, smo hkrati prenavljali Dunajsko in Tržaško cesto, pospešili smo obnovo vrtcev in šol. Od 1. septembra vozimo 1925 osnovnošolskih otrok z ene lokacije na drugo, ker se končujejo prenove šol. Pretežno vse, kar smo delali, smo delali samoiniciativno. Ker so bile šole zaprte, smo socialno ogroženim otrokom vsak dan zagotovili 600 kosil na domu, prvi smo vpeljali »drive in« testiranje, kliničnemu centru smo dali v uporabo Hostel Celica za medicinsko osebje, ki živi zunaj Ljubljane, da se ne bi vsak dan vozili domov in nazaj v službo, omogočili smo jim tudi brezplačno parkiranje v okolici UKC. Naši vrtci so ostali odprti in sprejemali smo vse otroke, ne da bi policijsko preverjali, ali starši zares potrebujejo vrtec. Staršem smo zaupali, da bodo v vrtec pripeljali le zdrave otroke. Z zelo veliko prijaznosti in odločnosti smo to mesto pripeljali skozi epidemijo brez večjih težav. Po drugi strani sem prepričan, da je predsednika vlade zajela panika. Izvajali so namreč nepotrebne ukrepe, ki niso imeli nobene povezave z epidemijo. Drugače si ne znam razložiti, zakaj so se v tem času spravili celo na STA, edini res nevtralni medij pri nas. Ves čas sem se zadrževal, da te grobosti, ki jo je oblast kazala v svoji paniki, ne bi s svojimi izjavami še stopnjeval.

Predsednika vlade je zajela panika. izvajali so namreč nepotrebne ukrepe, ki niso imeli nobene povezave z epidemijo. Drugače si ne znam razložiti, zakaj so se v tem času spravili celo na STA, edini res nevtralni medij pri nas.

V mestu morate sodelovati z vsemi resorji. Kateri minister je najboljši? 

Če začnem pri koncu, najslabši je Vasko Simoniti. Ljubljani je naredil veliko škode. Prepričan sem, da je odgovoren, da Ljubljana ni bila izbrana za evropsko prestolnico kulture. Ministra Zvonka Černača, ki želi izločiti naš projekt pri pridobivanju evropskih sredstev, sem že prej omenil. Janeza Ciglerja Kralja smo prosili, naj v Ljubljani zgradijo državni dom starostnikov, pa se ni nič zgodilo. Z Zdravkom Počivalškom smo konkretno sodelovali, še najbolj pa z ministrom Boštjanom Koritnikom, ki je pristojen za odprta vprašanja med mestom in državo. Konkretno smo sodelovali še z ministri Jernejem Vrtovcem, Andrejem Vizjakom in Janezom Poklukarjem. Je pa na splošno vzdušje nekooperativno. Vlada zavira največji evropski komunalni projekt v državi, to je gradnja kanala C0, s čimer se bomo znebili okoli 4500 greznic, od teh 1500 v Medvodah in Vodicah, ki ležita gorvodno, kar pomeni, da odpadna voda teče k nam, občini pa sta bili v času načrtovanja trase leta 1991 del Ljubljane. Takrat je bil župan Jože Strgar. Ministrstvo za okolje in prostor nam je izničilo pravnomočno gradbeno dovoljenje za šest metrov kanala C0 oziroma 0,5 promila. Zato smo državo tožili in verjamem, da bomo tožbo dobili. Ne razumem razmišljanja države, ki nastopa sama proti sebi, saj je dala potrebna soglasja za vse postopke, in če ne bomo dosegli 98-odstotne priključenosti na kanalizacijo, bo morala Slovenija Evropski uniji plačevati kazen. Projekt sicer trenutno stoji, ampak sem prepričan, da ga bomo uresničili.

Pravite, da ste imeli vsega dovolj, ko so se policisti nasilno spravili na miroljubne Ljubljančane. Verjetno pa je sodu izbila dno tudi tista epizoda z neonacisti na Prešernovem trgu. Ampak tudi izpraznitev in rušenje Roga, ki ste ju odredili, sta bila za neonaciste praznik. Javno so se hvalisali, da njihovi podporniki pomagajo pri rušenju Roga, objavljali so fotografije ukradenih transparentov deložiranih uporabnikov Roga s pripisi, naj jih pridejo iskat, če si upajo. Vaš komentar? 

Tega ne poznam. Povem pa lahko, da je rogovce k meni v sejno sobo pred 15 leti pripeljal Andrej Kurnik, kjer smo se vse dogovorili, celo sami so prosili za varnostnike, obljubili so, da bodo upoštevali pravila, ki so jih sami dorekli – da ne bo več kot sto oseb hkrati v prostoru in da tam ne bodo spali ter da se bodo izselili takoj, ko se bo gradnja začela. Vmes so se ljudje zamenjali in dogovorjenega niso več želeli spoštovati. V občini nismo ravnali nasilno, ampak smo vse reševali prek sodišča. Rušenje smo začeli, ko sem dobil obvestilo našega odvetnika, varnostnikov in dr. Uroša Grilca, ki je bil pristojen za primer, da je Rog prazen. Šele potem so se začeli ljudje zbirati pred Rogom in potem je pred Rogom, na Trubarjevi ulici in ne znotraj Roga, prišlo do konfrontacij z varnostno službo in policijo. Sem pa zadovoljen, da se je to končalo. Glede na izredno slabe razmere v Rogu bi se lahko komu tudi kaj zgodilo in zato bi bil odgovoren lastnik – občina. Zato me, prosim, s tem simpatiziranjem z neonacisti ne mečite v isti koš z Janezom Janšo, če ste to mislili. Nacizem in fašizem sta največje zlo 20. stoletja. Ljubljana je mesto heroj in sam sem podpornik Titovih partizanov in borcev.

Naslednje leto nas čakajo državnozborske, lokalne in predsedniške volitve. Kaj moramo narediti, da se nam takšno obdobje nikoli več ne bo ponovilo? 

Ljudje se morajo udeležiti volitev, morajo se aktivirati. Mnogi mi kdaj rečejo: ne grem več na volitve, vas sem volil, pa so nas prevarali. Odgovarjam jim: Morate na volitve. Največje tveganje za prihodnost, kot ga sam vidim, je apatija oziroma prepričevanje Janeza Janše, da so vsi politiki enaki. Ne, nismo enaki. Vedno znova me boli, ko me poskušajo uravnoteževati z Janšo. V tistem znanem protikorupcijskem poročilu o izvoru premoženja me je tedanji predsednik KPK Goran Klemenčič namenoma postavil skupaj z Janšo. Celo sam Janez Janša je takrat izjavil, da sem kolateralna žrtev. Janša izvora svojega premoženja ni znal pojasniti, pri meni pa je bil vir premoženja znan. Temu je pozneje pritrdila tudi KPK. Očitali so mi le, da nisem redno poročal spremembe stanja na računu. A če se vrnem na državo, če bi mi takrat uspelo sestaviti vlado, bi bila večina projektov, ki smo jih zapisali v programu Pozitivne Slovenije, tudi uresničenih. Včasih je bila naša država drugim za vzor, v zadnjem letu pa je uspelo Janezu Janši iz nje narediti državo, ki v mednarodnih krogih izgublja svojo kredibilnost.

Prihodnje leto bo torej v političnem smislu ključno. Koga boste podprli? Kakšen nov obraz ali že uveljavljene stranke?

Volil in podprl bom levo sredino, točno koga, pa še ne vem. Moje stališče kot levičarja je jasno, imam dvoje meril: spoštljiv odnos do sodelavcev in do partizanov, ki so nam izborili svobodo. Odločitev o tem, koga bom volil, je odvisna od tega, kdo se bo še pojavil na političnem parketu levosredinskega pola. V Italiji, s katero se glede (ne)stabilnosti političnega sistema pogosto primerjamo, so stranke zagato rešile na zelo dober način, s tem, ko so za predsednika vlade predlagale uglednega finančnega strokovnjaka Maria Draghija.

In vi bi predlagali, da to v Sloveniji postane Robert Golob? 

Golob pri meni visoko kotira.

Zakaj? Ni morda preozek strokovnjak – predvsem se spozna na energetiko. In pa, ali pri tako visokih osebnih dohodkih ni izgubil stika z navadnimi ljudmi? 

Povedal vam bom, kako sem spoznal Roberta Goloba. V stranko Pozitivna Slovenija sem ga povabil leta 2011. Nekega dne smo sedeli na kosilu in pozvonil mu je telefon. Yes, zakriči. Kaj je zdaj ta »yes«, ga vprašam. Dobili smo posel za celo Reko, pravi. Sem rekel, čakaj, ti se tako veseliš, čeprav vodiš državno podjetje? Tedaj sem videl podobnost med nama. Zame je še danes najpomembnejši uspeh. Občutek zadovoljstva, ko zaključimo neki projekt v zadovoljstvo naših meščank in meščanov, je izjemen. Zato sem že tedaj, ko sem se sam umaknil, predlagal, da vlado prevzame Robert Golob, a se zaradi osebnih razlogov ni odločil za ta korak. Druga izbira je bila Alenka Bratušek, ki je postala premierka. Ona se dobro spozna na proračun, Robert Golob pa na bilance. Predvsem pa ima zelo veliko gospodarskega znanja in pozitivnega naboja. Glede njegove plače pa: Golob nič ne skriva in to je dovolj. Tudi sam sem imel kot predsednik uprave Mercatorja drugo najvišjo plačo v državi, za plačo direktorja Krke. Pa sem še vedno ostal blizu ljudem.

Vidite vzporednice med vašo in njegovo zgodbo? Tudi vas je Janša politično odstavil iz Mercatorja, zaradi česar ste dobili politični kapital. 

Ne razmišljam tako. Ključno vprašanje je, kdo zna bolje mobilizirati ljudi. Verjamem, da je v Sloveniji razmerje med levo sredino in desnico 65 proti 35, a s tem, da so volivci desnice veliko bolj poslušni in zvesti ter hodijo na volitve. Kar pomeni, da lahko Janez Janša na naslednjih volitvah, glede na udeležbo, dobi 17 ali 25 odstotkov podpore. Naslednje volitve morajo biti podobne letošnjemu referendumu za čisto pitno vodo, ki je odločno pokazal, kaj si ljudje želijo.

Ponosni ste, da ob prevzemu županske funkcije praktično niste izvedli kadrovskih zamenjav. Kako bi morala ravnati nova vlada po tem letu in pol političnega kadriranja? 

Tukaj ni enoznačnega odgovora, ni pravila, se pa strinjam, da mora biti odziv odločen. Kajti to, kar se zdaj dogaja, je za moralno-etične standarde v družbi boleče. Vse politično nastavljene kadre, ki nimajo kompetenc, je treba zamenjati. Poglejte zdaj te poslance, ki so izdali svoje volivce in vzdržujejo vlado Janeza Janše, na primer poslanec Simonovič. On bo nekega dne v svoji Izoli šel na kavo. Bo za mizo lahko sedel pokončno?

Največje tveganje za prihodnost, kot ga sam vidim, je apatija oziroma prepričevanje Janeza Janše, da so vsi politiki enaki. Ne, nismo enaki.

Niste se še odločili, ali boste ponovno kandidirali za župana. Nas pa vseeno zanima, kako uspešni ste bili doslej. Leta 2018 ste nam dejali, da boste do letos v Ljubljani zgradili 1500 neprofitnih stanovanj, republiški sklad pa še dodatnih 550. In pa, da bodo ob tem zasebni investitorji zgradili še 3500 stanovanj. Koliko stanovanj ste zgradili?

Če seštejem, kaj vse smo zgradili v mestu in kaj je zgradil republiški stanovanjski sklad, za zdaj še nismo dosegli te številke, jo pa bomo kmalu. Zasebniki pa so zgradili približno 2500 stanovanj.

Brez dvoma pa vse to ni umirilo razmer, kot ste prav tako napovedali leta 2018. Cene stanovanj letijo v nebo, kot da stanovanjska politika ne obstaja. 

Problem je, da so se na trgu gradila predvsem luksuzna stanovanja.

Ki ste jih vi dovolili. 

Zdaj se je ta investicijski cikel zaključil. In tudi okoliščine, zaradi katerih cene stanovanj rastejo, bodo minile. Po letu 2008 smo v Ljubljani omogočili zazidljiva zemljišča, kjer bo mogoče zgraditi skupaj 40 tisoč stanovanj, in prepričan sem, da se bo v naslednjih dveh letih cena novih stanovanj v Ljubljani spustila na 2500 evrov na kvadratni meter brez davka.

Leta 2018 je Ljubljana imela v lasti 4200 najemnih neprofitnih stanovanj. Koliko jih ima danes? 

Če štejemo naše in republiške enote jih je okoli 5500.

Boste ta fond še povečali?

Bomo. Tik pred končanjem je 156 stanovanj na Rakovi jelši, v drugi fazi bo tam zgrajenih še okoli sto stanovanj, torej skupaj 250. Nova gradbena dovoljenja, kot je tisto za stanovanja v Zeleni jami, bodo prinesla še 200 stanovanj, nadaljnjih 88 smo jih kupili od Kostaka. Gradili bomo še na Povšetovi ulici – 361 stanovanj, ki so zdaj v fazi projektiranja. Na Cesti dveh cesarjev pa imamo pripravljeno zemljišče, kjer bomo lahko zgradili še 1000 stanovanj. Skratka, fond neprofitnih stanovanj se veča.

Rad bi vam postavil še vprašanji, ki se dotikata dveh pomembnejših nepremičninskih investitorjev v mestu. Prvo je povezano z Jožetom Anderličem. Vaš podžupan Janez Koželj je dejal, da mora Anderlič pri gradnji Kolizeja zgraditi tudi večnamensko dvorano. Zakaj mu tega ni več treba? 

Soglašam z mnenjem podžupana prof. Koželja, ki je ostal načelen pri svoji odločitvi, izrečeni pred leti. Kolizej je bil sprva zastavljen kot objekt, visok 74 metrov, z dvorano, nato je bila višina stavbe znižana na 34 metrov. Je pa dejstvo, da na samem začetku še nismo imeli zgrajenih večjih dvoran, kot je zdaj recimo prostor v Cukrarni, ni še bilo projekta za gradnjo minipleksa v podhodu Ajdovščina, kjer bomo zgradili štiri kinodvorane, pa tudi ne gradnje novega centra Rog. Z drugimi besedami, takšne dvorane, kot bi jo moral zgraditi Anderlič, velike bruto 600 kvadratnih metrov, Ljubljana ne potrebuje več.

Anderlič bo v zameno moral državi plačati le 1,5 milijona evrov odškodnine.

Ker bo namesto dvorane zgradil 400 kvadratnih metrov neto površine stanovanj, bo z njihovo prodajo zaslužil okoli 2,8 milijona evrov. Od tega je 1,5 milijona evrov plačal državi. Se strinjam, da bi ga gradnja dvorane stala več, ampak dejstvo je, da mesto tam dvorane ne potrebuje. Lahko bi mu s tem nagajali, česar pa nismo hoteli.

Naše drugo vprašanje se nanaša na Izeta Rastoderja. V Ljubljani je uspešen, kupil je trgovski del Stožic, ob Celovški gradi nebotičnik, je pa tudi s 112 tisoč evri financiral televizijo stranke SDS Nova24. Torej, on tudi podpihuje sovražni govor. Kako gledate na to? 

Priznam, da tega do nedavnega nisem vedel. Ko ga srečam, ga bom vprašal. Je pa sicer to njegova komercialna odločitev, ki je meni osebno nerazumljiva glede na ne prav veliko gledanost te televizije.

Podpiranje Nove24 je komercialna odločitev?

Očitno. Zakaj se je tako odločil, najbolje ve on sam. Morda je to cena, da ga mediji SDS pustijo pri miru.

Kateri od naslednjih projektov je najbližje uresničitvi: novi NUK, nova železniška in avtobusna postaja ali nova sodna palača? 

To so sicer sami državni projekti, od katerih pa sta najbližje uresničitvi nova železniška in avtobusna postaja. Za tržni del projekta je odgovorna banka OTP, ki je resna institucija, naredili so tudi lep komercialni del projekta. Slednji bo konec januarja predstavljen javnosti. Pa tudi projektanti za javni del so že izbrani. Najbolj me moti nedokončani trgovski del Stožic. Kdaj se bo projekt nadaljeval, je odvisno od zasebnega partnerja. Pa tudi Plečnikov stadion, ki že leta propada zaradi nagajanja posameznikov. Joc Pečečnik je sicer še vedno pripravljen projekt dokončati. Je vztrajen in je kot direktor družbe Bežigrajski športni park tožil ministra za kulturo, ki je preklical zakonito izdano dovoljenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. In kot tretje, želim si še prenove tržnice v središču mesta skupaj z gradnjo podzemne garaže in dograditvijo Mahrove hiše.

Ne smeva sicer pozabiti še vaše obljube, ki jo izrečete vsaki dve leti, in sicer: Obljubim, da bom čez dve leti skočil v Ljubljanico. 

Zdaj tega raje ne bom več obljubil, ker ne bom skakal v Ljubljanico, lahko pa povem, da se bomo čez štiri leta kopali v Ljubljanici. Ključno za to bo gradnja kanalizacije Log - Dragomer, ki bo končana drugo leto. Gre za investicijo, vredno devet milijonov evrov. Da pa mislimo resno, priča že naslednji projekt, vreden 35 milijonov evrov, v katerem bomo država, mesto, Elektro Ljubljana in Energetika Ljubljana na Ljubljanici zgradili hidroelektrarne z novo zapornico. Ob tem bomo Ljubljanico z Gruberjevim prekopom počistili in uredili tako, da bo po njej mogoča krožna vožnja z ladjico, skupaj s kopališči in pristanišči. Ta projekt je zdaj v fazi razvoja.

Pred leti ste s Pozitivno Slovenijo hoteli nekaj spremeniti v državi. A zdaj smo spet, se zdi, na začetku, imamo negativno Slovenijo. Zakaj imate upanje? 

Upanje nam daje Ljubljana, ki je še vedno svetla točka v državi. Če smo lahko bili v Ljubljani tako dobri v boju proti epidemiji, bi lahko bila v tem dobra tudi Slovenija. Odkar smo ustanovili Pozitivno Slovenijo, se sicer na državni ravni zgodba vedno znova ponavlja. Sestavo moje vlade je tedaj preprečil Gregor Virant, ki se je z nami že o vsem zmenil v nedeljo, v ponedeljek pa je nato prestopil k Janezu Janši. Tedaj sem mu rekel, da ga po tej izdaji politično ne bo več. In ga res ni. Kot vidite, se nam je potem zgodba s prestopi ponovila. Janez Janša je dober v tem, da mu uspe z manjšinsko vlado vsem ostalim diktirati pogoje. Ampak problem ni toliko v njem kot v politikih okrog njega, ki nimajo hrbtenice. Zanimivo bo spremljati, kako se bo iztekla interpelacija proti ministru Andreju Vizjaku, predvsem pa, kaj bo storila NSi in ali bo spet načelno vzdržana. Za naprej pa verjamem, da smo se po tej epizodi s tretjo Janševo vlado vsi veliko naučili in da naslednja generacija politikov zaupanja volivcev ne bo zlorabila. Verjamem, da bomo dobili levo usmerjeno vlado, ki bo skrbela za sodelovanje, za spoštovanje različnosti, za solidarnost in mir med državljani brez sovražnega govora in tvitanja, ki bo poskrbela za gospodarsko uspešnost in za uveljavitev Slovenije v svetu.