Pisateljica in scenaristka, ki potrebuje lastno sobo

Pravkar je bilo potrjeno, da bo prvi del njene kriminalne trilogije, letos izdana Rdeča kapica, eden najboljših domačih kriminalnih romanov, dobil svojo televizijsko serijo – snemati jo bodo začeli septembra prihodnje leto. Scenarij bo skupaj s partnerjem, prav tako pisateljem in scenaristom Dušanom Čatrom, napisala sama; ni namreč le pisateljica, temveč tudi uveljavljena scenaristka, ki je v zadnjih letih sodelovala pri nekaterih najuspešnejših domačih serijah, kot je Ena žlahtna štorija ali Mame, pa tudi pri celovečercu Marka Šantića Skupaj.

Pred Rdečo kapico je napisala tri družbene romane: Od blizu (2004), Sedmi val (2008) in Zaspi, mala moja, zaspi (2014). Ko je izšel njen prvenec, intimna pripoved o ljubezenskem razmerju in družinskih travmah mlade ženske, je bila močno pod vplivom feminističnih avtoric, kot so Marguerite Duras, Virginia Woolf in Simone de Beauvoir; v literaturi so jo zanimali ozračje, struktura jezika in njegov slog, a skozi leta se je njeno pisanje razvijalo v druge smeri in ugotovila je, da jo privlači tudi žanr. Temelje za Rdečo kapico je postavila takoj, ko je končala tretji roman, a je morala pisanje zaradi scenarističnega dela postaviti na stranski tir. Še dobro. »Tedaj še nisem bila zrela za tako kompleksno pisanje. Poleg tega se v romanu nikoli nisem ukvarjala s toliko liki naenkrat in izkušnje iz scenaristike so mi prišle še kako prav.«

V tem času je tudi psihično dozorela, bolje spoznala samo sebe in svet, zato je postala bolj odprta do svojih likov, lažje je razumela njihov psihološki ustroj in vzgibe, ki jih pripeljejo do določenih dejanj. »Pa še nekaj se je spremenilo: prej sem knjige pisala, da sem iz sebe spravljala določena čustva. Z zrelostjo pa pride tudi sposobnost, da se zares ukvarjaš s knjigo, ne toliko s sabo. Pri Rdeči kapici sem začela prvič raziskovati, delati na likih. Bilo je precej zahtevno. Zato zdaj gojim posebno spoštovanje do avtorjev romanov, hkrati pa sem se iz prepričanja, da obvladam pisanje, spustila v ponižnejšo držo – mislim, da se moram še ogromno naučiti.« Trenutno zaključuje drugi del Rdeče kapice, ki bo predvidoma izšel maja, v njem pa bo usode junakov prepletla s staroslovansko mitologijo.

Njena mama je delala kot tožilka, zato je zgodbe, kakršne najdemo v Rdeči kapici: zloraba otrok, nasilje v družini, samomori, takšni in drugačni družbeni odkloni, dobro poznala. Pa tudi sama je nagnjena k raziskovanju tovrstnih tem: rada ima kriminalne dokumentarne filme in serije. »Radi si mislimo: to se dogaja drugje, v drugih državah, v najnižjih socialnih slojih ... pa to nikakor ni res. Vsak človek ima v sebi določeno mero krutosti, smo izjemno kompleksna bitja, pri vsakem obstaja gumb, ki bo ob dotiku sprožil nekaj, česar pri kom drugem morda ne bi,« pravi. Materina služba ji je v mladosti – rojena je leta 1975, odraščala je v Ljubljani – prišla prav še po eni plati: mama je domov prinašala knjige, ki jih oblast ni spustila v knjižnice in knjigarne, ker bi bile lahko škodljive za splošno miselnost; to je bil še čas socializma in znamenitega »fonda D«. Tako je lahko dostopala do njih in prišla do knjige Mi, otroci s postaje ZOO, ki jo je, takrat še ne trinajstletna, prebrala na mah. Ko so v šoli nato pisali prosti spis, je napisala pretresljivo zgodbo o punci, ki si na stranišču železniške postaje zada »zlati šus«. Seveda so morali njeni starši v šolo, saj je učiteljico zanimalo, od kod ji poglobljeno znanje o »fiksanju«.

Brala in pisala je ves čas, vseeno pa je želela postati igralka, ne pisateljica. Med gimnazijo je vzporedno hodila na igralsko šolo Javnega sklada za kulturne dejavnosti, ki naj bi jo pripravila za sprejemne izpite na AGRFT, a teh nazadnje sploh ni šla delat, saj se je poletje pred študijem s prijateljico odpravila v Budimpešto, se tam zaljubila in ostala leto in pol. Ko se je vrnila, je vendarle ugotovila, da ji bolj ležita primerjalna književnost in literarna teorija. Odločitve ne obžaluje, saj ji je študij dal širino in jo usposobil za delo na najrazličnejših kulturnih področjih. Hitro je začela pisati kritiške zapise za revijo Literatura, pisala je tudi za Delo in Dnevnik, delala kot prevajalka in novinarka na Radiu in Televiziji Slovenija, kmalu so sledile pesniške in prozne objave. V tistem času je na tak način do objave prišlo veliko slovenskih literatov srednje generacije, ki so se zbirali okoli založb in društev – tako je spoznala svojega moža Dušana Čatra, s katerim tvorita enega bolj uigranih pisateljskih tandemov, sta tudi starša najstniški hčerki. »Drug od drugega se učiva, se poslušava, upoštevava. Zelo pomembno za najin odnos pa je tudi, da imava na voljo še eno stanovanje, kamor se lahko umakne tisti, ki piše – trenutno sem to jaz. To je ’lastna soba’, o kateri je govorila Virginia Woolf. Če si z nekom deliš profesijo, je lahko to plus, lahko pa neizmeren minus, tako da so trenutki, v katerih si sam zase, prav tako neizmerno dragoceni.«