The Beatles: Get Back

zelo za

Igra prestolov.

Medtem ko so drugi eksali igrane serije, recimo The Pursuit of Love, sem sam zeksal The Beatles: Get Back, Jacksonovo monumentalno dokuserijo o tem, kako so se Beatlesi leta 1969 zaprli v studio, kjer so začeli 22-dnevne vaje za projekt Get Back, ki naj bi rezultiral bodisi v albumu, televizijskem šovu, koncertu ali dokumentarcu, a je na koncu postal vse to, album (Let It Be), koncert (na strehi studia Apple) in doku, najprej leta 1970 Let It Be (via Michael Lindsay-Hogg) in zdaj skoraj osemurni Get Back, tako da dobimo sijajen vpogled v kreativni proces tega benda (ponavljanje je mati originalnosti), ki je bil za pop to, kar je bil Shakespeare za literaturo (grobo rečeno: Shakespeare si je izmislil vse dramatične situacije, Beatlesi – nikoli dolgočasni – pa so si izmislili vse progresije akordov), a obenem dobimo tudi sijajen vpogled v razpad tega benda.

Nihče izmed njih ni hotel več na oder, s koncerti so končali – ta studio je bil njihov oder, ta jamming njihov koncert. John Lennon (sila anarhije) in Paul McCartney (sila reda) sta glavna, a ne visita več skupaj (ni več turnej, skupnih hotelskih sob ipd.), Ringo Starr je vesel, da je lahko zraven (včasih celo kaj reče, recimo, da mu Indija ni ravno všeč), Yoko Ono ves čas sedi zraven Lennona (in se brezmejno dolgočasi, kot da ni sredi Zgodovine, sredi Dogodka!), George Harrison – originalni »The Quiet Beatle«, tedaj šele pri petindvajsetih – pa protestno izgine, ker Yoko ves čas sedi zraven, kot da bi hotela afirmirati Lennonov dictum: »Hočem petega Beatlea!« In ko čakajo, da se Harrison vrne, McCartney preroško dahne: »Čez 50 let bo neverjetno komično, ko bodo rekli – razpadli so zato, ker je Yoko sedela na ojačevalcu.« Vmes dobi celo idejo za njihov televizijski šov, ki bi ga neprestano prekinjale šokantne novice (potres tu, nesreča tam), zadnja novica pa bi bila: »Beatlesi so razpadli!« Ne, niso razpadli zaradi Yoko Ono (tega, da je imel Harrison ravno tedaj afero z Ringovo ženo, kakopak ne omenijo). Au contraire: Yoko Ono je s svojo nemo prisotnostjo kvečjemu poskrbela, da je Lennon vztrajal na teh vajah in da so Beatlesi sploh posneli Let It Be.

Njihove maratonske vaje – katero pesem lahko zapoješ večkrat, The Long and Winding Road ali Don’t Let Me Down, Let It Be ali Two Of Us? – so videti kot kombinacija »zadnjega valčka«, terapije, resničnostnega šova (povsod so bili kamere in skrivni mikrofoni), stand-upa (Lennon zasenči celo Petra Sellersa, ki jih obišče), motivacijske seanse in preobrazbe dokuja Let It Be, toda ko začnejo igrati, se prostor spremeni. »Nimamo zgodbe,« vzklikne McCartney, ki se zaveda moči kamere, zato so vse njegove replike tako premišljene, kot da bi skušal prevzeti oblast nad naracijo o Beatlesih. Vedno izgleda tako, kot da je ravno prišel z igralske vaje – s scenarijem v žepu. In ko reče, da bi Lennon med Beatlesi in Yoko izbral slednjo, je jasno, da je njegovo strašenje z razpadom le utrjevanje položaja in oblasti. Toda ko zaigrajo, se imajo tako blazno fajn, da se zdi razpad neskončno daleč. Ali pa tako oživijo le zato, ker niso hoteli igrati starih hitov. In toliko, da veste: verzi, kot recimo, »Something in the way she moves attracts me like no other lover,« ne padejo z neba. (Disney+)