Najbolj grozen človek na svetu

za

Vedno je nekaj na ekranu.

Najbolj grozen človek na svetu je cine-roman o norveški milenijki, tridesetletni Julie (Renate Reinsve), ki se ne more odločiti. Najprej študira medicino, a si premisli in prešalta na psihologijo. Logično: če hoče shajati s svojo tesnobo in če hoče svojo neodločnost opolnomočiti, potrebuje vpogled vanju. Še preden pa se dobro ozre vase, je že fotografinja. Vse v njenem življenju so le »faze« – le portali, le spletne strani. Tudi njene ljubezni, njene strasti, njene obsesije, njene pričeske, njeni ljubimci, včasih mlajši, včasih precej starejši. Nikjer ne ostane prav dolgo. Nikjer se ne ustali. Nič je ne zadrži. Nenehno bega, skače, srfa, klika – vročično, eklektično in hektično, iščoč nekaj viralnega.

Vedno je nekje »nekaj«, česar noče zamuditi. Njena negotovost je nalezljiva, njena samozavest avtodestruktivna, njena kompleksnost zabavna. Njen članek o oralnem seksu se pretvarja, da je mesto. In ja, njene življenjske prioritete so disruptivne – daleč od tradicionalnih prioritet prejšnjih generacij. Niti misliti ne more več – »vedno je nekaj na ekranu«. Toda ostaja v knjigarni – kot prodajalka. Ves ta nemir je ne socializira, ampak jo osamlja, melanholizira, dekoncentrira – in prekarizira. Včasih ne sreča žive duše. Včasih se počuti kot gledalka svojega življenja. Včasih le kot stranski lik v svojem življenju. Včasih pa se svet ustavi – in jo počaka. Njena psihologija je preslikava njene digitalne ontologije. Splet je hipsterski glas, ki od nje terja preprosto preveč. Po malem je videti kot feministična verzija Kevina Costnerja, ki v filmu Field of Dreams zasliši glas: »If you build it, they will come.« (Kinodvor)