Ivo Svetina: Malabar

+ + +

Potovanje daleč tja, k sebi

Domači avtor Ivo Svetina (rojen leta 1948) je zanimanje za daljne svetove in poznavanje teh že dokazal, pesniško, dramatično in prevajalsko, tam je obdeloval okruške perzijske tradicije ali pa se ukvarjal s Tibetansko knjigo mrtvih in prevajanjem indijske in severnobudistične dramatike, vse pa s tistim za eksotične kraje in njihovo k cikličnosti naravnano literaturo značilnim bohotenjem, vlaganjem zgodb v večje, s posebnim in izrazitim poudarkom na čutnosti, tudi erotiki. Zdaj se, spodbujen s pisanjem svojega predhodnika, Duarteja Barbose, z ladjo z imenom ene od Kolumbovih odpravlja na daljne zahodnoindijske, malabarske obale, da bi zbežal, da bi predelal veliko ljubezen, ki se zaradi zunanjih okoliščin ne more in ne sme nadaljevati.

Svetina v prozi izkorišča in nadgrajuje formo arhaičnega pustolovskega potopisa, ki naj prikaže šege in navade, pa tudi floro in favno daljnih svetov bralcu, pri tem se sklicuje enkrat na predhodnike in njihovo – pogosto tudi s predsodki, še bolj skozi pridobitniško optiko popačeno – videnje drugih kultur in naravnih znamenitosti. Zahodnoindijska obala je od časa Vasca da Game in njegovih naslednikov eden od začimbnih vrtov, v tistem delu sveta so se ne le križale in spopadale različne kulture in veroizpovedi, temveč so počeli grozote vsi, ki so jih lahko, zaradi neizmernega bogastva, ki ga je omogočal nadzor nad trgovino s slonovino, dragocenimi tekstilijami, lesom in začimbami, nekatere od njih so se po ceni merile z zlatom, druge so ga premagale. Ta svet je okruten, vsaj za nas, ki smo nasledniki humanizma, kaznovanje trdo, voditelji pa neusmiljeni do podložnikov, še bolj do tujcev.

Svetina potopis pregnete ne le s tradicijo literature, ki mu narekuje dnevniško formo, temveč s premislekom, ki ga omogoča odmik: o naravi življenja, trpljenja in minevanja, kjer mu pridejo prav poznavanje temeljev budizma in zaostreni premisleki pesniških kolegov. Neizbežna prtljaga so spomini na nemogočo ljubezen, ki prestreljujejo njegov siceršnji vsakdanjik; ta ni sestavljen le iz opazovanja ekspanzionističnih načrtov kapitana ob vsakokratnem izkrcanju, temveč iz mučnega brezdelja in prekladanja po ladji v času bonac, slabosti v času viharjev. To je imenitna priložnost za obračun z vsem in Svetina ga izpiše s pesniško senzibilnostjo, s čutnostjo, ki jo poznamo iz njegove erotične poezije, hkrati je opogumljen s predhodniki, tudi slogovno. Zdi pa se, da kraji kar sami kličejo po nekoliko bolj obloženem in s tem v bližino dekadentnega esteticizma postavljenem slogu.

Malabar je roman, v katerem so se zlili dnevniška forma, poetična senzibilnost, samopremislek o naravi ljubezni in sploh vsega, pa tudi klic daljnih, vabečih in dišečih svetov, ki jim ne uspeva tako dobro prikriti svoje okrutne in pogubne narave, kot to uspeva našemu.