Mach-Hommy: Balens Cho (Hot Candles)

+ + + + +

Mach-Hommy, ameriški raper haitijskega rodu, je eden najbolj enigmatičnih ustvarjalcev na polju abstraktnega hiphopa. Vztrajno skriva svojo identiteto – od pravega imena do podatkov o starosti –, obraz zakriva z ruto, okrašeno s haitijskim grbom, odklanja intervjuje in se otepa prisotnosti na družabnih omrežjih. Čeprav je v zadnjem desetletju izdal že več kot ducat albumov in mikstejpov, se trudi, da njegovo ime odzvanja predvsem med glasbenimi sladokusci, ki spremljajo najobskurnejše kotičke raperskega podzemlja: več plošč je (v zelo omejenih nakladah) izdal ekskluzivno v fizični obliki (navadno na kasetah) in jih prodajal za vrtoglave, trimestne vsote. Njegova izjemna glasba kljub temu že dolgo dviguje ogromno prahu: opazili – in javno podprli – so ga razni raperski veljaki, od podzemnih (denimo Griselda) do mainstreamovskih (denimo Jay-Z). Na spletu ga je opeval celo kanadski pop-rap superzvezdnik Drake. Mach-Hommy je torej eden tistih izvajalcev, za katere pogosto slišimo, da so »najljubši raperji vašega najljubšega raperja«.

Ko je po letih rivalstva, beefov in zamer s slovitim kolektivom Griselda končno zakopal bojno sekiro, je prvemu možu založbe, izjemnemu raperju Westsidu Gunnu, zaupal vlogo izvršnega producenta letošnje plošče Pray for Haiti. Gunn se je odlično izkazal kot kurator instrumentalnih podlag in album tudi močno zaznamoval kot gostujoči vokalist – njegovi ikonični »brzostrelkasti« adlibi odmevajo po celotnem izdelku –, Mach-Hommy pa zdaj (v značilno hiperproduktivni maniri) predstavlja še eno ploščo, ki pa je bolj »njegova« oziroma manj »Griseldina«.

Izdal jo je brez založbe, skoraj brez gostujočih vokalistov in brez kakršnegakoli piarovskega pompa, skratka, namerno zunaj dosega radarjev – in to v nehvaležnem času, ko se vsi mediji osredotočajo predvsem na pregledne sezname glasbenih vrhuncev leta. Čeprav je avtor s ploščo Pray for Haiti končno prodrl v ospredje, pritegnil pozornost pomembnejših glasbenih medijev in širšega občinstva, ostaja zvest svojemu značilnemu, izrazito samosvojemu, sila abstraktnemu, nizkofideličnemu, množicam precej nedostopnemu zvoku. Balens Cho je kratka in jedrnata plošča – traja le slabih 25 minut –, zaznamovana s premišljeno dramaturgijo, surovo, zasanjano in minimalistično produkcijo, polno čudovitih jazzovskih semplov, ter s kohezivno osredotočenostjo besedilne sporočilnosti: avtor – podobno kot pri prejšnji plošči, ljubezenskem pismu rojstni deželi – poglobljeno razmišlja predvsem o družbeni problematiki, povezani s posledicami ameriškega kolonializma, ki je močno zaznamoval nevzdržne gospodarske in socialne razmere na Haitiju, svoje misli pa, kot vedno, zapakira v pretkane besedne igre in mojstrske sheme rim.