Marcel Štefančič jr.

 |  Mladina 52  |  Kultura  |  Film

Nesrečni fuk ali Nori pornič

Babardeală cu bucluc sau porno balamuc, 2021, Radu Jude

Misterij orga(ni)zma.

Nesrečni fuk ali Nori pornič, novovalovski metakolaž eseja, odiseje, dokuja, budoarske filozofije, slovarja anekdot, znamenj in čudes, pornhubske fantazije in balzacovske comédie humaine, ki je v Berlinu osvojil zlatega medveda, se začne z dolgim, skoraj štiriminutnim »domačim« hardcore seksom (felacija, penetracija ipd.), ki ga – ob pesmi Lili Marleen – uprizarjata in snemata romunska zakonca, gimnazijska učiteljica Emi (Katia Pascariu) in njen mož (Stefan Steel), in ki bo gledalce in gledalke v dvorani gotovo navdal z nelagodjem – kako naj se obnašajo? Naj se vzburijo? Je to v teh politično korektnih časih »prebujenosti« dovoljeno? Naj se čutijo nadlegovane? Kaj če se med tem uvodnim amaterskim »norim porničem« koga v dvorani dotaknejo? Nehote – zaradi živčnosti, vznemirjenosti. Ni kaj, v dvorani bo »nori pornič« ustvaril toksično atmosfero – ljudje si bodo zaželeli, da bi bilo fuka čim prej konec. In ko ga je konec, ta »nori pornič« spletom umazanih okoliščin pride na splet in postane naslednja velika stvar. Najprej ponorijo starši dijakov – ja, zgroženi so, ogorčeni. Emi ne more priklicati moža. Svet postane naglo sodišče. Vrata pekla se odprejo.

Romunija, kraljevina neoliberalne deregulacije, prostega trga in socialnega nihilizma, mutira v satirični apokaliptični torture porn, ki sleče patologijo sodobnega človeštva – neprebavljene frustracije, kruto tesnobo, kulturo ogorčenja, toksični trušč seksizma, rasizma, homofobije, antisemitizma, harasiranja, molestiranja in posiljevanja, ideologijo prezgodnje smrti, pornifikacijo drhali, kretenizem vsakdanjega mučeništva, banalnost nevsakdanjega svetništva, pandemijsko paniko, prekarnost eksistence, politiko večnega izgubljanja, zaroto »nedolžnih«, transcendentalno matematiko vesolja in militarizacijo lunatične, zjebane, izumirajoče družbe, ki se spreminja v velikanski, groteskni, viralni blow-job. Slovenci bi se v tej distopiji, ki izgleda kot spraskan, raztrgan plakat, počutili kot doma. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.